Politizacija verskih simbolov

Piše: Ambrož Kodelja

V islamskem svetu in tudi v državah, ki so izšle iz postkomunističnih režimov, velikokrat zapažamo politizacijo verskih simbolov. Ti so vidni največkrat ob verskem govoru. Vera postane instrument obrambe narodne identitete ali pa celo posameznih političnih interesov.

To veri sami, ne samo pri posamezniku, ampak tudi v celotni družbi, lahko naredi veliko škode. Pretirano poudarjanje verskih simbolov na javnem prostoru ni isto kot postavljanje verskih simbolov na javnem kraju, kamor ti spadajo. To se velikokrat napačno ločuje. Noben verski simbol ali versko znamenje na javnem mestu ne sme izzivati, kot so npr. izzivali mnogi napisi oseb iz polpretekle zgodovine, ki jih še vedno negujejo določeni ideologi. Nekaj podobnega imamo v našem okolju: napis Tito ali NAŠ TITO. To so spomini na polpretekli čas, ki je pri marsikom pustil neprijetne sledi. Ob teh napisih se lahko še posebej nelagodno počutimo, ko vemo, da je na istem mestu ali lučaj stran bil že pred tem podoben napis politične osebe, ki je v času pred tem zaznamovala tedanji politični prostor. Takšen napis v naravnem prostoru, ki služi promociji politične osebe ali polpretekle zgodovine, tako lahko postane spotika, in to bodisi upravičeno bodisi neupravičeno. Še posebej je nerodno, če se ob takih primerih ustvarjajo miti. Eno in drugo res zgodovinsko ponazarja minuli čas, ki ga lahko spoštljivo ohranjamo v spominu, lahko pa tudi ne in nam neprestano obuja spomine na polpretekli čas, o katerem nimamo najboljših spominov.

Dobijo pa se tudi posamezniki, ki se spotikajo ob verske simbole, ki so zaznamovali našo narodno, pa tudi versko zgodovino, to so zlasti kapelice ali druga verska znamenja. V polpreteklem času smo poznali akcije, ko so oblastniki tudi pod prisilo zahtevali uničevanje vaških kapelic in križev. Brezsramno izživljanje vladajočih je šlo celo tako daleč, da naj bi to počeli kar domači, če je bilo znamenje njihovo, ali domačini za javna znamenja. Če to kljub zastraševanju ni uspelo, so pač najeli koga, ki je bil “primeren” – npr. lovec, kak oficir ipd. – ali pripravljen to storiti za tako ali drugačno plačilo/povračilo. V taborišču na Kočevskem npr. so k temu prisilili verne žene, še zlasti zaprte redovnice. To je del naše žalostne zgodovine, ki bi si je več ne želeli.

Med verskimi znamenji in med spomeniki, ki spominjajo na določeno politično obdobje, pa je velika razlika. Žalostno je, da nekateri danes tega ne ločijo ali ne želijo ločevati, češ da polpretekli čas ne sme v pozabo. Zato prirejajo celo simpozije in razstave o znamenjih spomina na polpretekli politični čas, ob tem pa se zelo radi spotikajo ob kapelice in križe, ki jih je zgodovina umestila v naš prostor in pričajo o narodni kulturi in naših krščanskih koreninah.

Preberi tudi

Papež bo julija v Trstu

Aktualno

Srečanje s papežem Frančiškom

Kristjani in družba

Da zasijeta duša in telo

Kristjani in družba

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme