Poletni tabori ... od Soče do morja

Začnemo že prvi teden po koncu šolskega leta in vrstijo se do konca avgusta, ob morju pa še krepko v septembru. Pravkar se pripravljamo na tabor v Soči (no, ko to berete, smo že v polnem teku), kamor prihajajo otroci iz Istre, pa otroci iz programov Posvojitev na razdaljo in Popoldan na Cesti pod okriljem Škofijske karitas Koper. Za veliko število otrok in družin bodo to edine počitnice, ki si jih bodo lahko privoščile. Za nekatere družine je to prvi skupni dopust po dolgem času. Nekateri starši pa pošljejo otroke na tabor, zato, da lahko v tistih nekaj dnevih poprimejo za kakšno dodatno delo in mogoče še kaj prinesejo v družinski proračun. Otroci pa so deležni vsaj malo sproščenega vzdušja, ki jim ga z velikim trudom in mnogimi pripravami poskušamo ustvariti voditelji in mladi animatorji. Nepogrešljivi pri tem so tudi naše kuharice in kuharji, ki prostovoljno razdajajo svoj čas in dobro voljo. In te je potrebno imeti veliko – sploh, ker so nagnjeni k ustvarjanju veselja s takimi zadevami, kot je peka palačink. Za okrog štirideset udeležencev to ni prav malo delo. Skrb za sproščeno počitniško vzdušje pa ne pomeni, da se otroci samo zabavajo. Sobe morajo biti vsak dan pospravljene, posoda po vsakem obroku pomita in pospravljena, skupni prostori in veranda skrbno pometeni… Zato pa skrbijo otroci skupaj s svojimi animatorji. To je običajno edina stvar, ki jo udeleženci zapišejo v evalvacijski list ob koncu tabora v rubriko “Ni mi bilo všeč, da…. ”. “Da smo morali toliko čistiti”. – “Da smo morali pomivati posodo”. In podobno. Ampak za oceno “všečnosti” teh dejavnosti nam ni potrebno čakati do konca tabora. Ta del otroci ocenjujejo kar sproti. Med dnevom se sami ali v družbi prijatelja sprehajajo pred razpredelnico zadolžitev in vzdihujejo ali pa se veselijo: odvisno, kaj jih čaka. Naši mladi animatorji se na najbolj iznajdljive načine trudijo, da bi svoje varovance motivirali, da bi bilo delo hitro in lepo opravljeno. Hitro zato, da bi ostalo več prostega časa; lepo, da bi bili pohvaljeni. Nekateri otroci pač prvič brišejo posodo prav na taboru. Tudi “samostojno” pometanje verande je za koga pravi podvig. Ob tem se učimo vsi. Vztrajnosti, doslednosti, primernega spodbujanja, pomembnosti skupinskega dela, pa tudi zavedanja, da je vsak v skupini pomemben, smotrnega organiziranja, ustrezne pohvale, zadovoljstva ob opravljenem delu, pa tudi popravljanja napak in “šlampasto” narejene dolžnosti. Marsikoga obide presenetljivo spoznanje, da tudi v domači hiši nič ne pride samo od sebe, ampak da mora nekdo to narediti. Kot povsod, se najdejo tisti marljivi in tisti, ki zlahka prepustijo delo drugim. Lepota skupnega bivanja je prav v tem, da se to hitro pokaže. Otroci so med seboj neizprosno pravični. In odkriti. Ko starši prihajajo po otroke, povemo, kaj vse so počeli. Da znajo in so sposobni marsikaj. Nekateri se pohvalijo kar sami. Mi pa upamo, da tega ne bodo pozabili, ko bodo prestopili domači prag – ne otroci ne njihovi starši.
Alenka Hvalica

Vsako leto ob tem času so letovanja otrok in družin pod okriljem Karitas v polnem teku.

Preberi tudi

Slomejci v Luksemburgu

Aktualno

Erasmus v času koronavirusa

Aktualno

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme