Poletni skavtski tabori bodo ali ne?

Piše: Danijel Devetak

O tem vprašanju smo se pogovorili z načelnikom Slovenske zamejske skavtske organizacije Milkom Di Battisto.

Kako je pandemija vplivala na delovanje skavtske organizacije v zadnjih mesecih?
Vplivala je na vse organizacije. Tudi mi smo morali zamrzniti delovanje, v živo ni bilo mogoče se srečevati. Odpadli so sestanki vzgojne in “uradne” narave”. Naši člani so se povezovali prek spletnih instrumentov, z modernimi komunikacijskimi sredstvi. Preko Youtube-a nam je uspelo pripraviti dva dogodka, skavtski križev pot na veliki petek in virtualno jurjevanje, tako mašo kot nekak taborni ogenj. Hvaležni smo g. Karlu Bolčini, ki je za nas maševal.
Ti virtualni dogodki po Youtube-u so bili vsekakor odmevni, nekaj je vendar bilo, skavtje ste pač iznajdljivi…
Člani, ki so to videli po internetu, so bili zadovoljni. Je pa narava dogodkov postavila nekaj vprašanj. Predlog naše organizacije je v nasprotju s tem, kar smo naredili tokrat: bistvo skavtizma je delovanje v skupinah, v živo, v narav, tehnološke instrumente skušamo uporabljati na konstruktiven način in pazimo, da bi ne bili od njih odvisni. Je pa res, da izredne razmere zahtevajo tudi izredne rešitve …
V soboto je bila maša ob koncu skavtskega leta.
Naši člani so se na vabilo nadškofovega vikarja Karla Bolčine – v skladu z vsemi varnostnimi določili – našli pri sveti maši, ki jo je daroval za skavte na kotalkarišču na Peči.
O teh in podobnih zadevah vsaka skupnost voditelje odloča po svoje. Deželno vodstvo se je nedavno sestalo, seveda prek interneta, in se pogovarjalo o tem, kako bi naprej delovali. Posamezni stegi bodo v kratkem prejeli pismo deželnega vodstva z nekakimi napotki o tem, na kaj naj bodo pozorni, če in ko bodo izvajali kakšno skavtsko dejavnost v tem času. V mislih imam npr. srečanja ob koncu skavtskega leta, nekakšna poletna središča ipd. Razmišljali smo namreč tudi o kakšnem dnevnem poletnem centru, saj se je zdelo, da poletnih taborov ne bomo mogli organizirati. Nove smernice so stopile v veljavo s 15. junijem – to naj bi bila t. i. tretja faza; gre tudi za to, kako naj potekajo npr. skavtski tabori. Tako se odpira možnost, da se poletni tabori izvedejo.
Prav o tem se v tem času mnogi sprašujejo: skavtski tabori letos bodo potekali ali ne?
Vprašanje je, ali utegnemo pripraviti tabore, ki jih začnemo organizirati v drugi polovici meseca junija … Moje mnenje, ki ga delijo tudi drugi člani deželnega vodstva in pokrajinski vodje, je, da če je ta možnost in če utegnemo spoštovati vse smernice, potem ni nobene ovire, da bi tabore izvedli. Vprašanje je tudi, kje naj bi tabori potekali, saj bi verjetno bilo najbolje oz. najlažje, da bi jih postavili v naši deželi. V prejšnjih dneh se je odprla možnost, da bi šli tudi v Slovenijo. V prejšnjih dneh pa še nismo mogli vedeti, kaj se bo lahko zgodilo v juliju in avgustu, saj je med našo deželo in Slovenijo pa vendar vedno neka državna meja. O tem bo zato odločala vsaka skupnost voditeljev.
Italijanska organizacija Agesci je zadnje čase začela razmišljati o taborih in nadaljnji dejavnosti, poletni in jesenski. Priredili so dva webinarja, spletna seminarja, na katera so povabili tudi naše voditelje; prvi je bil o analizi psihološkega stanja otrok po karanteni, drugi bo bolj zdravstvene narave, o opravljanju triaže. Ta je namreč eden od pogojev, da lahko organiziramo katero koli množično dejavnost. Zadeve niso preproste … V napotkih našega deželnega vodstva poudarjamo, da organizacija česar koli zahteva tudi precejšnjo odgovornost. Sicer pa je res, da za naše dejavnosti imamo zavarovanje za člane in covid-19 je vedno bolj ne samo bolezen, ampak tudi “nezgoda”.
Kar se tiče goriških skavtov, vem, da vsaj en tabor bo. Imamo primerne prostore in ljudi, ki so pripravljeni iti na tabor. Vem, da na Tržaškem še vedno previdno razmišljajo, kaj bi naredili. Treba je namreč tudi najti primeren kraj. Tabor v zaprtem prostoru, npr. v koči, bi po novem lahko tudi naredili. Na Goriškem so skupine manj številne in je tudi lažje. Problem so tabori v šotorih, odpira se tudi vprašanje higiene; večjih šotorov ni mogoče razkuževati vsak dan, prav tako ne opreme, problemi so stranišča. Ne moremo metati vsak dan razkužil po potokih. Problem je torej tudi ekološke narave. Najmanjši problem so klani, najstarejši skavti, roverji in popotnice: vsak lahko spi v svojem šotorčku, jih je manj, pri hoji lahko ohranjajo večjo varnostno razdaljo itd. Zanje bi bilo torej najlažje v sedanjem stanju. Z volčiči in volkuljicami bi nam tudi uspelo kaj narediti, najtežje se mi zdi z izvidniki in vodnicami. Žal je še nekaj neznank, zadeva ni enostavna: odvisna je od različnih območij, kjer naši skavti delujejo in kje bi taborili, odvisna je od številčnosti skupin itd. Zato tudi nimam preprostega in skupnega odgovora za celotno organizacijo. Odločitve bodo vsekakor do konca junija sprejeli voditelji in vse informacije bodo seveda pravočasno poslali članom. Medtem ostaja vodstvo naše organizacije v dnevnem stiku s tržaškim in goriškim pokrajinskim vodstvom, da bi v tem občutljivem času naredili to, kar je najbolje za vse člane naše organizacije.

———————————————————————

Ob koncu skavtskega leta goriškega stega

“Dragi volčiči in volkuljice, čeprav se je življenje v džungli za nekaj časa ustavilo in ste se bili primorani potuhniti v svoje brloge, ste vi še vedno pridno lovili svoje plene in se preizkušali v izzivih, da ste postali Super-volčič in Super-volkuljica. Dragi izvidniki in vodnice, kljub temu, da se niste srečevali na sestankih, ste se še vedno med vodi spopadali v najrazličnejših izzivih in s pomočjo tehnologije živeli v skavtskem duhu. Dragi roverji in popotnice, tudi vaša fizična pot se je za nekaj časa zaustavila, vendar ste vseeno okusili lepoto služenja v nekoliko drugačni skupnosti znotraj zidov domačih hiš. Dragi sovoditelji in sovoditeljice, v tem času ste povlekli na dan svojo iznajdljivost, da ste lahko bili v stiku s svojimi varovanci in da ste jim lahko še naprej predajali vrednote skavtizma. ”
Tako je prisotne skavte nagovorila goriška načelnica in stegovodja v soboto 13. 6. 2020, ko so se goriški skavti, prvič po dnevu spomina, 16. februarja 2020, videli v živo. Priložnost za srečanje je tokrat ponudil škofov vikar za Slovence, Karlo Bolčina, ki je skupaj s cerkvenim asistentom SZSO Renatom Podbersičem, skavte povabil na mašo ob zaključku skavtskega leta. Leta, ki bo vsem nedvomno ostalo zapisano v spominu: zaradi vsega, kar smo doživeli do izbruha pandemije, pa tudi zaradi izrednega stanja, ki je naše delovanje premaknilo na splet in nas tako spomnilo, da se ne dogaja vse po naši volji, da je človek včasih nemočen. Vsakega skavta sta tako ob prihodu na stolu poleg imena pričakala poseben biser in vrv, ki ga je simbolično povezala z oltarjem in z ostalimi brati in sestrami, s katerimi smo tokrat morali ostati na varnostni razdalji. Biser v školjki nastane iz bolečine, iz tujka – tudi letošnje skavtsko leto je bilo samosvoj biser, ki ga je treba le odkriti in spoznati potencial, ki skriva v sebi. Ob petju, plesu (strogo na mestu) in nekoliko alternativni postavitvi (v krogu) je tako zaživela prava skavtska maša, pri kateri smo si mir pošiljali preko implulzov z vrvjo in se Bogu zahvalili s tem, da smo biser simbolično spustili vsak po svoji niti proti oltarju.
Slovo ob koncu pa je bilo vsemu navkljub sladko, saj smo voditelji sporočili, da bomo prav vsi lahko šli na poletni tabor.
Energični galeb in
Radodarna puma

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme