Polet nad Triglavom

Vnukinjo imam samo eno, nečakov in pranečakov pa nič koliko. Če sem prav preštel, je teh skupno tam okrog dvajset. Res lepo število. Toda razmere so take, da se danes vse manj osebno srečujemo, se med seboj pogovarjamo, si drug drugemu dajemo tolažbe. Morda je za te nove razmere kriv telefonček oz. digitalni sistem, na katerega pa smo starejši ljudje bolj alergični. To govorim seveda bolj zase kot za druge. In tako, vsaj takšno je moje mnenje, je medsebojnih vljudnostnih obiskov vse manj, ne samo med sorodniki, ampak tudi med prijatelji in znanci. Po prenosnem telefonu si povemo vse, kar vemo in znamo, za osebni stik in kratek pogovor pa časa ni več, taki so torej današnji časi in prav milo se mi pri srcu stri, ko pomislim na domače ognjišče in kuhinjo na Dlanji vasi, ki je ves dan imela odprta vrata za vsakogar, ki je želel priti na kratek obisk oz. klepet. Vsemu navkljub so bili tisti časi lepi, pa čeprav natrpani s skrbmi za vsakdanji kruh in uborno preživetje. To pripovedujem zato, da povem, da so v življenju možna tudi presenečanja, tudi velika presenečenja. Eno od teh je bila povsem nepričakovana ponudba enega od mnogih nečakov za moj 87. rojstni dan avgusta letos. Bilo je pa takole.

Desetega avgusta, ko ponoči nebo čudovito žari od padajočih zvezd oz. meteoritov, ko je nekaj posebnega, rekel bi celo čudežnega, strmeti tam okrog polnoči v nebo in je naša duša polna radosti ob opazovanju tega pojava, sem letos namesto nenehnega zretja v nebo moral rešiti hud problem, pred katerega me je istega dne v dopoldanskih urah postavil moj nečak Matjaž, ki je prišel na obisk k nam na Freudovo ulico na Opčinah tik Pikelca in me po krajšem uvodu povabil za moj rojstni dan na Triglav. “Kaj se šališ, Matjaž moj dragi, da bi se jaz podal na Triglav, pri mojih skoro devetdesetih letih in z vrsto boleznimi, ki se me oklepajo kot berača uši? Daj no, Matjaž, imej malo razumevanja zame.” On pa: “Stric, saj ne mislim, da bi šla peš na Triglav, toliko že vem za Vaše nadloge in bolezni, kakor vem tudi, da ste bili že sedemkrat v življenju na Triglavu, enkrat tudi z menoj, mojim bratom Martinom in Vašo hčerko Alenko. Jaz bi Vam rad za prihodnji rojstni dan ponudil posebno darilo, to je polet nad Triglavom, tako da si boste lahko še osmič v svojem življenju od blizu ogledovali vrh našega očaka, pa Sedmera jezera pod njim, pa še Bled in Bohinj in vse to iz zračne perspektive. S turističnim letalom bomo odleteli lahko iz Divače, Brnika ali Portoroža. To bom že jaz poskrbel, da bo vse prav.” “No, o tem bi se dalo pomisliti, Matjaž, daj mi nekaj časa za premislek.” A v bistvu sem se že tisti trenutek odločil, saj se mi je polet na Triglav in njegovo kraljestvo zdel nekaj posebnega in Matjaževo darilo za moj rojstni dan res nekaj izjemno lepega.

Prišel je čas mojega 87. rojstnega dne, to je šestnajsti avgust, in Matjaž me je prišel ob točno določeni uri iskat na dom. Jutro je bilo že vroče kot skoro ves ta avgust, ko nas vročina zares pošteno muči. Tudi v mojih otroških letih je bilo takih vročinskih valov na pretek, a kot sem vročino občutil letošnji avgust, ne pomnim, da bi jo kdajkoli prej v svojem življenju. A dejstvo je, da je Matjaž prišel, in že sva bila v njegovem avtu namenjena na aerodrom v Portorož. Annamaria naju je pozdravljala ob odhodu tako presenetljivo prizadeto, kot da bi se odpravljala v Himalajo, na vrh osemtisočaka Everesta, a midva sva se odpravljala le na naš skoro tritisočaki Triglav in bova po dveurnem poletu spet doma. Končno je moj nečak pognal avto proti Portorožu, kjer nas je že čakal  pilot turističnega letala, nama razložil, kako bo potekal načrtovani polet, in dejal, da nam bo on sam sproti razlagal, nad katerimi kraji bomo leteli. Mlademu pilotu je bilo ime Žiga in pogovor z njim je bil prijeten ne samo pred vzletom, ampak tudi takrat, ko nam je pravil imena vasi in hribov, nad katerimi smo leteli. Kmalu po vzletu smo opazili, da so portoroške soline mnogo večje, kot smo jih imeli doslej v mislih, vsaj zame je bilo tako. Potem spodaj pod nami Opčine s Pikelcem, pa Sežana, Nanos pred nami, pa kmalu solkanski most, Sv. Gora pod nami, idrijska kotlina, in že smo od daleč videli vrh našega očaka, pa Sedmera jezera in Montaž, Jalovec in Mangart na naši levi. “Zdaj pa bomo kmalu obkrožili vrh Triglava,” nama je najavil naš pilot Žiga in res smo ga kmalu začeli obkroževati, videli vrsto pešačev plezati z Malega na Veliki Triglav. In Kredarico s kapelico ob strani smo zagledali, pa še Vodnikovo in Staničevo kočo. Toda pogled na Aljažev stolp je bil nekaj posebnega in v mislih sem ga objel kot sedemkrat prej, ko sem bil zares ob njem oz. bolj v njem, saj je vseh sedemkrat močno deževalo ali bila gosta megla, z letala pa sem zdaj prvič videl Triglav vsega v svojem sončnem žaru in to mi je bilo v veliko veselje. Ko je bil pilot Žiga z letalom prav blizu triglavskih sten, sem opazil, da se je vrsta plezalcev-romarjev na vrh kar množila, in pomahal sem jim v pozdrav in Matjaž, ki je sedel za pilotovim sedežem, prav tako.  Prepričan sem, da so planinci najin pozdrav tudi zaznali in se ga razveselili. Nato pa spust bolj v nižino in že smo pod seboj ugledali Bled z otočkom na njem, pa grad nad njim, potem naprej do Bohinjskega jezera in do Krna in že smo pred seboj videli morje. Kakšen čudovit pogled je bil na pokrajino pod nami. Pogled na bele ceste, stezice, planšarske koče, na skalovja in hribovita področja. Pogled na vse to naše slovensko bogastvo mi je vse bolj legal na srce in nisem se mogel zadržati, da ne bi v srcu vzkliknil: “Slovenija, kako si lepa, kako si veličastna v tej svoji lepoti!” In še kako prav je imel Ivan Cankar, ko je prav tako vzkliknil: “Saj to so nebesa pod Triglavom.” In tudi jaz sem mislil prav tako, ko smo se že spuščali proti portoroškim vinogradom, solinam in našemu modremu Jadranskemu morju.

Pri Valeriji, 23. avgust 2024