Pol stoletja dolga pot prevajalskega zagona in izbrušenega pisateljevanja

Draguljar besed, tako je Aleša Bergerja poimenovala ena izmed poslušalk številnega občinstva, ki se je v četrtek, 21. novembra 2024, zbralo v knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici, da bi prisluhnilo besedam izvrstnega slovenskega prevajalca, pisatelja, dolgoletnega urednika pri Mladinski knjigi, prodornega literarnega in gledališkega kritika, ki že nekaj let živi v Solkanu, tako da smo si ga krajani širše Goriške že “prisvojili”. Že veliko let nam je v čast, da je tudi bralec našega tednika Novi glas, na uredništvu katerega je bil že večkrat zelo dobrodošel gost. Na naš časnik ga veže tudi večletno prijateljevanje z donedavnim urednikom Jurijem Paljkom. Njemu, ki je prejel vrsto nagrad za svoje raznoliko ustvarjalno delo (Sovretovo nagrado l.1983, nagrado Prešernovega sklada l.1987 za prevod Maldororjevih spevov, Župančičevo nagrado l. 1993, Rožančevo nagrado za esej Krokiji in beležke l.1998, Schwentnerjevo nagrado l. 2008, Prešernovo nagrado za življenjski opus l. 2017, letos pa je med nominiranci za Jenkovo nagrado, ki jo podeljujejo za “specifična, avtorsko izjemno močna in sugestivna dela”), je v Bevkovi knjižnici posvečena pregledna, tematsko zasnovana razstava Aleš Berger: ob 50. obletnici izida dela Noč bliskov, Bergerjevega prvega knjižnega prevoda. Avtorja razstave, ki je na ogled do 29. novembra 2024, sta mlada knjižničar Jani Kuštrin in prevajalka ter obetavna književnica Maruša Mugerli Lavrenčič. Veliki panoji, jasno razvrščeni po tematikah, in velike vitrine, polne raznih Bergerjevih del, izdanih v knjižni obliki, pa tudi v gledaliških listih in časnikih, pričajo o njegovem mnogostranskem prevajalskem in literarnem ustvarjalnem zagonu. Iz predstavitvenega besedila na panojih izvemo marsikaj o njegovem opusu. Prve prevode je zasnoval že v srednješolskih letih, ko je s prijateljem prevajal kriminalne zgodbe za Nedeljski dnevnik. Njegov talent so sicer zaznali tudi na Radiu Ljubljana in predvajali nekatere njegove prevode v oddaji Literarni nokturno. Tega je bil tako vesel, da je “hodil pol metra nad tlemi”. Za prevajanje ga je navdušila stroga profesorica francoščine Ravnikarjeva (sam je sicer pri njej imel cvek!), ki se je “poučevanja lotevala precej nekovencionalno” in je prinesla v šolo Préverta. Prav s tem pesnikom se je začelo njegovo prevajanje. Njegovi prvi prevodi so viseli na razrednem “stenčasu”. V šoli so poleg francoskih klasikov prebirali tudi črnsko poezijo v francoščini. To je bil povod, da se je lotil prevajanja teh avtorjev. Tako je l. 1972 izšel v reviji Sodobnost njegov prevod pesmi Léopolda Sédarja Senghorja. Prevajal je tudi druge afriške literate, ki so pisali v francoščini. L. 1974 pa je beli dan zagledal njegov prvi knjižni prevod Noč bliskov – Iz nadrealističnih besedil. Knjiga je izšla ob 50-letnici prvega manifesta nadrealistov. Letos pa poteka 50-letnica izida tega Bergerjevega prvenca, zato so knjigo ponatisnili tako, kot je bila, le z minimalnimi popravki. V tej novi izdaji, ki je izšla kot 376 zvezek zbirke Kondor (Izbrana dela iz domače in tuje književnosti) v nakladi 500 izvodov (prva v 6.000, kar je zgovoren podatek o nekdanji in sedanji kulturi branja!), je tudi odlomek iz Bergerjevega avtobiografskega dela, v katerem opisuje, kako je sploh prišlo do te knjige (za njo je prevedel Beckettov roman Molloy, ki je izšel l. 1975 v zbirki Sto romanov). Ker je ostal zvest nadrealizmu in nadrealistom, je l. 1981 uredil literarni leksikon z naslovom Dadaizem in nadrealizem in s tem pripomogel k razjasnitvi “pojmov in fenomenov dadaizma, umetniškega gibanja, in nadrealizma, filozofske in umetniške litarerarne smeri”. Prevedel je tudi Maldororjeve speve grofa Lautréamonta; ti so navdihovali dela Guillauma Apollinaira, ki je skoval besedo nadrealizem.

Poleg prevajalskih del (pri tem je segel tudi v španski svet s prevodi del F. Garcíe Lorce, A. Porchie in Ramóna Gómeza de la Serne) in strokovnega ter gledališkega pisanja hrani Berger v svoji ustvarjalni zakladnici prozna avtorska dela. Taka je zbirka Zagatne zgodbe. Njegovi poznejši zapisi imajo “avtobiografski” in “avtorefleksivni” značaj (Omara v kleti, Povzetki, Vichmaher, Breze, Navsezadnje, Cankarjeva založba 2023). Pri literarnem pisanju ga je v zadnjih letih navdihnila tudi primorska pokrajina. Odkar se je l. 2002 preselil na Goriško, je navezal prijateljske stike tudi s tukajšnjimi književniki (Miroslavom Košuto, Markom Sosičem, Darkom Komacem, Borisom Jukičem in vrhunskim prevajalcem Srečkom Fišerjem). Bergerja že od nekdaj zanima tudi področje sanj oz. podzavesti. To zanimanje se je porodilo prav ob preučevanju nadrealizma.

Na razstavi so pod naslovom Vnučki ropotuljčki prikazana tudi dela, ki jih je Berger namenil otrokom in mladini. Med njimi so radijske igre, nastale, ko je Berger sodeloval na RTV Slovenija. Poleg slikanic je prevajal zelo priljubljene stripe. Od l. 1990 smo Slovenci prav po njegovi zaslugi lahko prebirali dogodivščine Galcev Asterixa in Obelixa, ki sta si ju l. 1959 zamislila Francoza, pisatelj René Goscinny in ilustrator Albert Uderzo. l. 2010 je izšla njegova prva avtorska knjiga za mlade bralce Nono z Bleda, za njo pa l. 2012 slikanica Vnučki ropotuljčki z ilustracijami Marjana Mančka.

O tem in še marsičem je tekla beseda na prijetnem pogovoru z gostom Bergerjem. Literarni dogodek je spadal med prireditve Tedna splošnih knjižnic 2024. Srečanje z njim je vselej zelo lepo doživetje, ker je že velik užitek poslušati njegov glas, ki bi mu ga lahko zavidal marsikateri gledališki igralec. V kot zmeraj izbranem govoru se je najprej zahvalil avtorjema razstave, potem pa, ob navajanju duhovitih anekdot, razkril okruške svojega obširnega prevajalskega in avtorskega ustvarjanja in pri tem povedal, da je k Mladinski knjigi pristopil kot mlad fant, po razpisu dr. Antona Ocvirka. Kot bralec in občasni literarni kritik se je že v mladih letih srečal z nadrealizmom in opazil, kako so bili odmevi nanj na Slovenskem skromni, sicer tudi v Franciji to gibanje ni bilo še kanonizirano. Prevzelo ga je še zlasti svobodnjaštvo te literarne usmeritve, ki je nastala po zmedi prve svetovne vojne in propadu vseh vrednot racionalizma in meščanske etike. To svobodnjaštvo in odpornost sta se izkazovala tudi v jeziku, v katerem so bile napisane moderne, včasih prav težko razumljive pesmi. Po “objektivnem naključju” je sedanji urednik prevodnega leposlovja in zbirk Kondor ter Nova lirika, Andrej Ilc, imel idejo, da bi po 50 letih Noč bliskov ponatisnili zaradi še zmeraj aktualne in moderne vsebine – moderen je način dojemanja stvarnosti, svobode, ki je zelo pomembna za nadrealizem. To branje je neverjetno aktualno tudi danes, saj živimo v svetu, v katerem obstajajo diktature določenih sistemov. Branje takih tekstov nas lahko osvobodi, nas razbremeni okovov toge logike in mišljenja. To je kompliment tej literaturi, a ne situaciji, v kateri živimo, je pripomnil Berger in dodal, da se ponavlja to, kar je bilo pred 50 leti: neka suhost morale, zlaganost nacionalizma, prisila jezika. Po njegovem bi se iz današnje “politične korektnosti” nadrealisti gotovo delali norca. Knjiga, pri kateri je naslov citat, sintagma, je dvodelna: prvi del je bolj teoretične narave, v njem so stališča nadrealistov do sveta in njihove literature, v drugem delu pa so bolj pesniški ali prozni poskusi, čeprav nadrealisti niso verjeli v literaturo v klasičnem pomenu besede. Nekaj izmed teh pesmi, npr. Golobica z Noetove barke (Robert Desnos) in skrivnostno, sanjsko Nezdrobljivi skobec (André Breton), je Berger tudi prebral. Pri prevajanju je marsikdaj naletel na težave, ker tudi nekatere francoske besede imajo več pomenov in se prevajalec mora odločiti za tisto, ki se mu zdi pravšnja. Pri ponovni izdaji Noči bliskov mu je urednik Ilc, ki je bil prisoten na večeru in povedal marsikaj zanimivega, dal proste roke. Sam se je odločil, da ne bo nič popravljal, razen stvarnih napak. Vsak poseg v tekst je nevaren, ker se lahko vse sesuje. Ko posežeš v prevod, začneš kar vse po vrsti popravljati, tako da je večkrat novi prevod slabši od prvega, kar je sam že izkusil. Sicer pa je imel srečo, ker so pri založbi zmeraj upoštevali njegove predloge. Prva njegova prevajalska leta so zaznamovali nadrealisti, v poznejših letih pa se je prav preko gledališča – poleg gledaliških kritik je namreč prevedel nekaj iger –  lotil tudi francoskih klasikov, ki imajo seveda bolj strogo formo. Režiser Janez Pipan, tedanji vehementni in prenoviteljski ravnatelj ljubljanske Drame, ki si je želel novih prevodov, je nagovoril prav njega, da bi prevedel Molièra. Pri tem se je Berger moral spopasti s klasičnim francoskim aleksandrincem (v tem slogu sta prevajala O. Župančič in Josip Vidmar), ki, po njegovem, zveni bolj “lajnasto”. Zato je obdržal strogo obliko, a namesto rime se je odločil za asonanco (skladnjo zadnjih dveh samoglasnikov). Tako je vse izzvenelo bolj sveže. Ta poskus se je dobro obnesel, zato je dobil še ponudbo za prevod del Šola za žene in Tartuffe, ki je nato postal ena od zadnjih in tudi najboljših predstav Dušana Jovanoviča. Prevedel je tudi Becketta in Queneauja za Cankarjevo založbo. Velikih zavrnitev in razočaranj ni doživel. Povedal je tudi, da ni nikoli delal razlik med besedili za knjižne izdaje in tistimi za gledališče – paziti je moral le, da se soglasniki ne trkajo med seboj, in upoštevati avtorjev jezik in slog. Omenil je tudi razne mlajše prevajalce, s katerimi je sodeloval, npr. Srečka Fišerja, ki je bil dolgo let lektor v SNG Nova Gorica. Sam je bil trideset let urednik zbirke Kondor, ki ni namenjena le dijakom, kot so zatrjevali nekateri, ampak je v veliko pomoč tudi profesorjem, kakor je bilo slišati iz debate, ki je sledila pogovoru. Ob zmeraj večjih komercialnih pritiskih so se Kondorjeve knjige, ki so jih nekateri imeli za elitno ali elitistično zbirko, slabše prodajale. Potem pa so začeli izdajati ponatise domačih klasikov in sodobnikov. Kot je povedal Ilc, pripravljajo zbirko pesmi Saše Vegri (1934- 2010). Pri tem je kot zanimivost dejal, da prva književnica v zbirki Kondor je bila Zofka Kveder, a šele v 119 knjigi! Glede novih prevodov pa je marsikateri poslušalec poudaril, da ima raje stare, na katere smo vsi bolj navezani, čeprav so novi tudi potrebni, ker se pač jezik razvija in je prav, da tudi mladi prevajalci, ki nikakor ne tekmujejo s starejšimi, podajo svoj pogled na dela. Noben nov prevod namreč ne zbriše starega. Berger je zaupal tudi, da zgodbe v stripu ni lahko prevajati, ker je prevajalec vezan na sliko in pri tem mora biti pač iznajdljiv. 

Ob koncu je še poudaril pomen jezika in skrb za ohranjanje njegovih značilnosti. Menil je, da se človek že čuti osamljenega, ko se bori proti tujkam, za obstanek dvojine in srednjega spola, v širšem smislu za sam obstoj slovenščine na medmrežju, za obstoj literature, ki sicer ni “najvažnejša stvar na svetu”, moramo pa paziti na jezik, saj nas mediji vodijo v nemarnost, vsak prodaja svoj jezik, brez nobenih norm. “Mi pa bodimo še naprej neka ne skrivna, a zaupna bratovščina besed in dobrih misli, ki se spletajo”, je poslušalce povabil Berger.