Uvodnik

Pokoli kristjanov in brezbrižnost Zahoda

Piše: Jurij Paljk

Ko je v začetku velikega tedna zagorela ena najlepših evropskih cerkva, katedrala Notre Dame, za katero imamo tudi slovenski izraz Naša Gospa, je francoski predsednik Macron že po nekaj minutah dal izjavo, da je šlo za malomarnost delavcev, ki so popravljali streho tega bisera svetovne umetnosti, kot da bi se bal počakati preiskavo, ki bi lahko pokazala, da je šlo za namerni zažig. Osuplost Zahoda je bila podobna tisti, ko smo nemo gledali stolpnici v New Yorku, ki sta zgoreli in se zrušili pred leti. Hvala Bogu v Parizu v ognju ni bilo žrtev. Odzivi so bili taki in drugačni, predvsem so vsi poudarjali, kakšna škoda se je zgodila svetovni kulturni dediščini. Zelo malo je bilo tistih, ki so na prvo mesto postavili dejstvo, da je Notre Dame najprej krščansko svetišče in šele nato biser gotike, ki že sama po sebi zavrača tudi v naših krajih razširjeno mnenje, zmotno, a razširjeno, da je bil srednji vek temačen in grd. Če se tu ne bi zaustavil pri hudo bolni slovenski družbi v domovini Sloveniji, kjer veliko število ljudi z jedko privoščljivostjo vedno grdo in zlonamerno govori o krščanstvu in Cerkvi, bi rad poudaril predvsem to pogubno brezbrižnost Zahoda, v katerem nam je dano živeti, tudi kristjanom, ki nas je iz dneva v dan manj in se to še kako pozna predvsem v sredstvih javnega obveščanja. In se prav zato vedno znova govori samo o kulturni dediščini in ne o krščanskih cerkvah in se zato namerno in brezbrižno omalovažuje vse, kar smo Cerkev in kristjani naredili dobrega in lepega skozi dvajset stoletij, v zameno pa vedno znova izpostavlja le in zgolj stranpoti Cerkve in posameznih grešnih kristjanov. Seveda k našemu nelagodju niso prispevale samo podobe goreče Notre Dame, v kateri se je kristjan po eni strani čutil bližje Bogu, saj sta ga že sama zgradba svetišča in njena lepota dobesedno dvigovali kvišku, kot tudi ne fotografije škodoželjno režečih se muslimanov, ki so opazovali požar notredamske cerkve, ampak predvsem brezbrižnost Zahoda in poročanje večine svetovnih medijev, ki so govorili o umetniški vrednosti pariške katedrale, a o krščanski simboliki niso povedali ničesar. Kot da kar naenkrat Notre Dame ne bi bila krščansko svetišče, ampak le dragulj gotike. Večina tistih, ki smo imeli srečo biti večkrat v tej krasni cerkvi, smo po eni strani občudovali njeno lepoto, po drugi strani pa nas je vedno znova prizadelo dejstvo, da smo pri sveti maši bili potisnjeni, maloštevilni, vedno maloštevilni!, v kak stranski kot, da smo lahko prisostvovali bogoslužju sredi turističnega bazarja. Če nas je ob obisku Notre Dame neverjetna lepota cerkve dobesedno vlekla kvišku, nas je moteči vrvež turistov dobesedno prizemljal in odvračal od svetega.
Če se dobro spomnim, je bil Miguel de Unamuno tisti, ki je nekje zapisal, da “še tako velika umetniška mojstrovina ni vredna enega samega in najmanjšega človeškega življenja”. Bral sem ga, ko sem v Toskani občudoval vrh krščanske in svetovne umetnosti, kar je italijanska renesansa. Bolela me je ta njegova misel, a sem kasneje razumel, da je ta veliki Bask hotel poudariti svetost človeškega življenja, kajti vsak človek, prav vsak posameznik, je narejen po Božji podobi. In zato nas je strašno prizadel pokol kristjanov na Šrilanki na Veliko noč. Muslimanski skrajneži se razstrelijo, da druge pobijejo, in verjamejo, da gredo v nebesa s tem dejanjem. S takimi ljudmi, ki to počno in verjamejo, da gredo v nebesa zaradi sejanja smrti, nimamo česa govoriti, je bila pred leti jasna italijanska nobelovka Rita Levi Montalcini, ki sicer ni imela milosti vere.

30.04.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!