Poklon sv. Katarini in g. Bogdanu na zgodovinskem griču

Blagoslovitev križa in ikone sv. Katarine Aleksandrijske na Katarini nad Novo Gorico

Zamisel, da bi postavili znamenje na mestu, kjer je na griču Katarina nad Novo Gorico (v bližini gostišča Kekec) stala cerkev sv. Katarine Aleksandrijske, se je že pred časom porodila pokojnemu g. Bogdanu Vidmarju, ki je umrl 26. septembra letos. Svojim bližnjim je naročil, naj speljejo zamisel do njene uresničitve.

Do tega je prišlo v soboto, 22. novembra, v organizaciji župnij Kromberk in Nova Gorica, Zavoda 1539, Civilne iniciative TBH, Gibanja Pot in različnih skavtskih skupin. Slovesnost, ki je izzvenela tudi kot poklon “duhovniku, prijatelju in bratu”, je zato bila – kot so uvodoma povedali – “sveta, kulturna, zgodovinska in spominska”.

Kljub mrazu se je zbrala lepa množica ljudi, ki so najprej prisluhnili molitvi o križu, ki jo je na željo g. Bogdana pripravil prof. Alojz Grahor. “Križ nebo odpira nad ranjeno zemljo, poti združuje razdeljene in spominja: bolečina ni beseda zadnja …” Zgodovinar dr. Jernej Vidmar Bašin je spregovoril o hribu oz. “322 m visokem školju na pobočju Škabrijela”, ki se dviga nad ozemljem, kjer se stikata Vipavska in Soška dolina. Tod mimo so v času cesarja Avgusta korakali Rimljani, ko so šli osvajat zahodni Balkan in Podonavje; tod so v Italijo prodirali Goti, Huni in druga barbarska ljudstva, v 6. stol. Langobardi, kasneje Avari, Slovani, Ogri itd. “Zaradi izjemne naravne strateške lege med dolinama Vipave in Soče je bila Sv. Katarina mikavna za človeka že v pradavnini.” Hrib je bil poseljen in utrjen že v bronasti dobi, sredi 2. tisočletja pr. Kr., v 4. stol. pr. Kr. je tam stala keltska utrdba. Grič so nato Rimljani utrdili z obzidjem in s stolpi, pod Langobardi, v 7. in 8. stol., je bil še naseljen. Še v Solkanu so našli več langobardskih grobov; tam je stal tudi kastel, grad, omenjen v darovnici Otona III. iz leta 1001, kjer se prvič omenja Solkan. Utrjeno naselje na Sv. Katarini z obzidjem, stolpi in hišami je danes težko prepoznavno. Med prvo vojno so tam potekali hudi boji za Škabrijel. “Območje so devastirali tudi nepremišljeni posegi ideološke narave po drugi svetovni vojni.” Leta 1953 so v jedru gradišča zgradili planinski dom Kekec, šest let kasneje so podrli cerkev. “Gorenjski Kekec je po krivičnem pohodil ime Sv. Katarina …” A še v 17., 18. in 19. stol. so bile ruševine utrdbe močno vidne in so delovale zelo mogočno, o čemer pričajo številni pisci, med njimi p. Martin Bavčer, odv. Cipriani in zgodovinar Simon Rutar. Omenjeni poročajo o najdbah rimskih in celo grških novcev. V že omenjeni darovnici iz leta 1001 se omenjata Solkan kot upravno središče in vas Gorica. Na tem ozemlju se je pod goriškimi grofi izoblikovalo jedro dežele Goriške. To ozemlje je cerkvenoupravno pokrivala solkanska pražupnija, ustanovljena že pred letom 1000, ki velja za mater večine župnij na Goriškem. Zanimivo je, da je v 80. letih prejšnjega stoletja mlad solkanski fant ob gradbenih delih v domačem vrtu v jedru Solkana, v bližini cerkve sv. Štefana, našel najstarejših predmet, povezan s krščanstvom na Goriškem: oljenka s Kristusovim monogramom priča o tem, da so na Goriškem kristjani živeli že vsaj pred 1500 leti. “Ta oljenka z lučjo, ki jo oddaja, prinaša naši tukajšnji mali, oslabljeni, včasih že nebogljeni krščanski skupnosti miru in novega upanja. In to v največji meri po zaslugi pokojnega prijatelja Bogdana Vidmarja.”

Zgodovinar dr. Vojko Pavlin je povedal, da je cerkev sv. Katarine z manjšim naseljem – po podatkih iz terezijanskega katastra – stala na robu prazgodovinskega oz. poznorimskega gradišča, morda na kraju sedanjega gostišča. Najstarejša znana pisna omemba sega v leto 1466, cerkev, v zgodnjem obdobju Marijina, pa je bila gotovo starejša. Bila je podružnica solkanske cerkve, je pa bila osrednje sakralno in siceršnje središče Kromberka, ob njej je bilo vsaj že sredi 16. stol. tudi pokopališče, kamor so pokopavali vaščane vse do prve vojne. Na Katarini je bilo posebno praznično 25. novembra, na svetničin god. V prvi vojni je bila cerkev skoraj zravnana z zemljo, leta 1926 obnovljena, izgubila pa je veliko gotskih prvin. Leta 1943 je nemški topovski ogenj poškodoval vrh zvonika in streho. “Pod pretvezo ogrožanja obiskovalcev planinskega doma Kekec in kvarnega delovanja poškodovane zgradbe na izgled okolice” so cerkev na mali šmaren 1959 razstrelili. “Po skoraj 80 letih je tu zopet sveta maša,” je še dejal dr. Pavlin. Nataša Konc Lorenzutti je nato prebrala molitev k sv. Katarini, ki jo je napisal g. Bogdan Vidmar, pred tem pa še legendo o njenem življenju, pri čemer je pisateljica zapis pokojnega duhovnika dopolnila s podatki iz drugih virov. Svetnica, po rodu iz kraljevske družine, “lepa, izobražena, bogata, sprva tudi ošabna”, se je rodila okrog leta 282 v Aleksandriji, kot mučenica je umrla leta 306 ali 307. Spreobrnila se je in ljudi odvračala od češčenja malikov. Cesarja je spravila v zadrego in ga tudi zavrnila, zato jo je dal mučiti, ona pa je vse to čudežno preživela, nakar jo je dal obglaviti. Pokopali so jo ob vznožju gore Sinaj. Velja za priprošnjico v stiski, za zavetnico devic in zakonskih žena, učiteljev in učencev, teologov in bogoslovcev, filozofov in govornikov ter mnogih obrtnikov. Sledila je sveta maša z blagoslovom križa in ikone, ki jo je obogatilo petje združenega cerkvenega zbora iz goriških župnij in okolice pod vodstvom Andreja Filipiča. Poleg dekana Milana Preglja je maševal tudi župnik iz Kromberka g. Cvetko Valič, ki je v homiliji poudaril, da je sv. Katarina zavetnica za zdravo pamet: “Tega smo vsi potrebni. Zato je prav, da se ji priporočimo in izročimo in molimo za zdravo pamet ljudi okrog nas, pa tudi tistih, ki so naši tako rekoč vladarji.”