Poklon Pavletu Merkuju
Zadnji koncert mednarodnega festivala sodobne glasbe Kogojevi dnevi je prejšnji teden ustvaril srečen splet okoliščin, da je nadpovprečno številno predstavništvo najvidnejših osebnosti primorskega in slovenskega zborovstva, veliko kulturnih delavcev in ljubiteljev zborovske glasbe ovrednotilo z iskrenostjo izven-institucionalnega odziva slavnostno pobudo Prosvetnega društva Soča. Organizatorji najstarejšega slovenskega festivala sodobne glasbe so namreč odprli in zapečatili letošnjo izvedbo s počastitvijo dveh življenjskih jubilejev znamenitih glasbenih ustvarjalcev Primorske, dirigenta Antona Nanuta in skladatelja Pavleta Merkuja. Ob rojstnem dnevu je festival podaril tržaškemu skladatelju dragocen dar, monografski koncert, praznična udeležba je dopolnila poklon, slavljenec pa se je moral iz zdravstvenih razlogov odpovedati lepemu zadoščenju.
Njegova glasba spada v redne programe mnogih ljubiteljskih zborov, tokrat pa je bila zaupana izkušenim glasovom in sposobnim pevcem edinega slovenskega poklicnega zbora, kar je vzbudilo precejšnje pričakovanje z možnostjo osvetlitve dodatnih razsežnosti skladb. Akustika velike dvorane Kulturnega doma, kjer sta Glasbena matica in Slovensko stalno gledališče imela v gosteh dogodek, ni ravno najbolj primerna za zborovsko petje, saj je zvočni potencial prišel do izraza samo delno, zelo jasno pa sta izstopala skrbna razčlenitev strukture skladb in pozorno vodenje fraziranja skozi ekspresivne detajle premišljene glasbene govorice. Smiselno sestavljen program je prikazal razvoj skladateljeve govorice od šestdesetih let do začetka novega tisočletja, predvsem pa različne vidike njegovega umetniškega navdiha in osebnosti, med kontrasti zamišljenih ali hudomušnih vtisov, skozi čar odkrivanja in prirejanja naravne sporočilnosti ljudskih spevov in občutek za pesniško in literarno besedo.
Zborovodkinja Martina Batič je postavila v ubrano zaporedje sakralna dela, med katerimi mašo zadušnico, dialektična sozvočja besednih in glasbenih sugestij po verzih Bressana, Piuminija, Kosovela in Kuntnerja, izvajalsko zahteven utrinek, ki priča o skladateljevem poglabljanju v sardinski zaklad, neposredno sporočilnost slovenskih ljudskih pesmi iz deželnega zaklada v umetniški preobleki. Zborovski večer je prijetno dopolnila solistična “medigra”, najprej s klavirskim dopisovanjem Epistole a Lojze Lebič v izvedbi pianistke Tatjane Kaučič, nato z eksistencialnimi sencami in svetlimi iskrami samospevov, ki so jih tankočutno odpeli sopranistka Anamarija Lazarevič, tenorist Martin Logar in basist Matija Bizjan. Prezreti mojstrovino, kot je Jnjen čeua iti gna, na koncertu v poklon Merkuju bi bilo naravnost nepojmljivo in zbor Slovenske Filharmonije se ni izognil nezapisanemu pravilu, saj je učinkovito ohranil Merkujevo najbolj izvajano in priljubljeno skladbo za konec lepega večera, ki je imel tudi redko vrlino, da mu je uspelo uskladiti željo po bogatem programu s primernim trajanjem, kar je z živo pozornostjo občinstva nedvomno ovrednotilo vsebine.
PAL
