Poklon Alojzu Rebuli

Peterlinova dvorana / Prešernova proslava

Sedma kitica Prešernove Zdravljice, slovenska himna, je v ponedeljek, 12. februarja 2024, zvečer zadonela na Ulici Donizetti v Trstu, kjer se je občinstvo zbralo na Prešernovi proslavi Slovenske prosvete in Društva slovenskih izobražencev. Flavtistka Mila Vučko jo je zapela v sobi ob Peterlinovi dvorani, v Knjižnici Alojza Rebule in Zore Tavčar. Večer v znamenju dneva slovenske kulture je bil v ponedeljek namreč v celoti posvečen Alojzu Rebuli. “Pisatelj, mislec, intelektualec širokih obzorij, iskalec resnice, kristjan, za nas, ki se zbiramo v teh prostorih, pa tudi dolgoletni sodelavec, pravzaprav naš dolgoletni moralni intelektualni svetilnik,” je o Alojzu Rebuli povedal predsednik Slovenske prosvete Tomaž Simčič. Zahvalil se je svojcem pisatelja, še posebno hčerki Alenki in sestri Mariji, ki sta bili prisotni na proslavi, ter hčerki Tanji in soprogi gospe Zori Tavčar. “Večer posvečamo Alojzu Rebuli, človeku, ki je Franceta Prešerna in njegovo delo neizmerno spoštoval in cenil.” Kot slovesen uvod vanj je v knjižnici, ki hrani knjige, ki jih je Alojz Rebula že za svojega življenja podaril Knjižnici Dušana Černeta, hčerka Alenka odkrila kip, čemur je sledil dolg in občuten aplavz. Doprsni kip je delo akademskega kiparja Zorana Pozniča in gre za odlitek, enak tistemu, ki stoji v spominskem parku sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu. Škofov vikar za slovenske vernike na Tržaškem g. Anton Bedenčič je zatem kip blagoslovil in o Rebuli kot verniku povedal: “Ob prazniku slovenske besede smo zbrani pred doprsnim kipom Alojza Rebule. Z močjo besede je v svojih delih izpričeval svojo vero, svoje upanje, smisel bivanja in iskanje večnega. V svojih delih ni bil le umetnik besede, temveč je tako v svojem času kot tudi danes posredoval svojo izkušnjo v soočanju z Bogom.”

Večer se je nadaljeval v Peterlinovi dvorani, kjer je govor imel filozof in teolog prof. dr. Edi Kovač. Spregovoril je na temo Literatura med estetiko in etiko. “Danes smo odkrili kip tistemu, ki je znal grško in latinsko, profesorju klasičnih jezikov, a čutili smo ga več kot profesorja, bil je tisti, ki je prinašal v slovensko literaturo in slovensko kulturo grškega duha,” je najprej poudaril dr. Edi Kovač. Po njegovem mnenju je bil velik slovenski literat, ki je izjemno obogatil slovenski jezik. To pa je paradoksalno, je povedal, kajti Alojz Rebula ni hodil v slovenske šole, ampak se je pustil o jeziku poučevati svoji muzi in življenjski spremljevalki, ženi Zori Tavčar. Rebula je celo življenje ohranil mladostno srce, bil je vedno mladeniški in se je vse življenje učil. “Tisti, ki smo imeli ta dar, da smo ga osebno poznali, smo čutili v srcu, kako je bil ponižen, da je bil čisto radosten in vesel, da je bil obdarjen z vero in slutnjo po večnosti.” Alojz Rebula je v svoji estetiki ljubil tisto, kar je najtežje, ljubil je enkratno, izjemno in neponovljivo ter hkrati tisto, kar je univerzalno. Izjemnost je bila tudi značaj njegovih junakov in njegovega osebnega iskanja. Rebula je bil prav tako biblični pisatelj: “Biblija ga je spremljala od začetkov njegovega romana, biblične zgodbe so bile vklesane v njem. V slovensko slovstvo je prinesel bogastvo slovenskega jezika in v svojih opisih uvedel biblični paralelizem.” Rebula je kot dober pisatelj veroval, da je vsak človek Božja podoba, da je nekaj dobrega še vedno v njem, in zaradi tega je značilno, da v svojih romanih ne moralizira in da ni spotakljiv ob grehih telesa, pokaže pa, da je največji greh greh duha. “Alojz Rebula pokaže, da nihče na tem svetu še ni čisto Božji in hkrati ni tudi zavržen. Čisto do konca nas Bog lahko še vedno preseneti, On je tisti, ki nam kaže, da življenje preseneča,” je sklenil dr. Edi Kovač.

Sledil je umetniški nastop članov Radijskega odra. Pod skupnim naslovom V Rebulovem vetru so Marjan Kravos, Nadja Roncelli in Andrej Pisani umetniško upovedili nekaj odlomkov iz Rebulovih del, in sicer Od misli do besede iz knjige Na slovenskem poldnevniku ter odlomek iz knjige Snegovi Edena. Za glasbeno opremo in tehnično realizacijo sta poskrbela Samuel Simonovič in Andrej Babič, za izbor odlomkov in režijo pa Maja Lapornik. Kulturni večer sta sklenila mlada flavtistka Mila Vučko, študentka na Glasbenem centru Edgarja Willemsa v Ljubljani, in prof. Rikardo Janjoš na klavirju.

Ob tej priložnosti je bila v Peterlinovi dvorani na ogled tudi razstava italijanskih prevodov Rebulovih del, ki jo je pripravila knjižničarka Černetove knjižnice Lučka Kremžar.