Suzin svet

Poj mi pesem

Poj mi pesem

PIše Suzi Pertot / Smo narod pevcev, pesnikov in sanjačev

Jesen mi je vedno neprijetna. Predvsem zaradi samote. Minevanja. Polzenja časa. Tu v Benečiji je še posebej žalostna. Ne zaradi narave. Narava je tu jeseni prekrasna. Gozdovi se odenejo v barve, nebo modri, vsa pokrajina se utaplja v zlatih odtenkih. S pridihom otožnosti. In prav ta otožnost, ki je že itak vedno v meni, mi ne da, da bi ljubila jesen.
Dolina, v kateri živim, je krasna. A samotna. Že poleti, ko gredo po pobočjih turisti z nahrbtniki, ko se ljudje veselijo hladnih tolmunov in so ceste polne kolesarjev, je tu čutiti samoto. Jeseni se začne tisti čas, ko že težko srečaš človeka. Večina vasi v zgornji Idrski dolini je namreč skoraj popolnoma praznih. Nekaj ljudi, največ izseljencev, ki jih nostalgija še vedno vleče domov, se vrača poleti. Tu ostanejo za mesec, dva, največ tri. Potem zavlada tišina. Vasi so tihe, okna prazna in temna, celo ceste so prazne. Lahko se voziš kilometre in kilometre, ne da bi mimo tebe peljal drug avto, kolesar, tovornjak. Praznina, gozdovi, robida. In samota. Samota, ki je je odločno preveč.
Prav zaradi te samote, v kateri se ne znajdem, sem večen popotnik. Menda sem od nekdaj nemirna duša, a ko v samoti hlastam po življenju, je nemir še večji. In tako se vozim na razne prireditve, pohode, veselice, najraje v sosednjo Slovenijo, kjer je vzdušje povsem drugačno. Kjer je čutiti življenje, radost. Kjer je čutiti mladostno vznesenost, kjer je slišati pesmi in kjer noči niso tihe kot pri nas.
O vsem tem sem razmišljala zadnjič na koncertu Vlada Kreslina, ki se mu kljub obveznostim nisem mogla odreči. Kreslin je že sam po sebi izraz polne energije, življenja. Njegove pesmi, največ besedil napiše sam, nekaj jih je Lainščkovih, nekaj ljudskih, so polne čustvenosti, radoživosti, sonca. Tistega sonca, ki ga odseva prekmurska nižina. Zato sem šla na koncert. In seveda me tudi tokrat Slovenija in Kreslin nista razočarala.
V domačem kraju sem aktivna v društvu. Vem, kako težko je kaj organizirati, vem, da vedno zmanjkuje denarja, in predvsem vem, koliko koncert stane. Medtem ko je pri nas visoko kakovostne glasbe malo, je bilo letos v Posočju odličnih koncertov na pretek. Večina jih je bila s prostim vstopom. Tako kot tale Kreslinov. In ko sem tu med najrazličnejšimi generacijami, od moje do tistih rosno mladih in nazadnje tistih, ki so že večletni upokojenci, se sprašujem, ali gre Sloveniji tako dobro ali pa je Italija res že tako na psu, da ni denarja za nič. Še najmanj za kulturo.
Tolmin, mali trg pod prelepimi gorami, kar poka po šivih. Veliko nas je, največ domačinov, mnogo pa se nas je pripeljalo iz soseščine. Vzdušje je veselo, toči se pivo, cvre se frika, vrišč in trušč vsepovsod. Redarji odmaknejo klopi, naznanijo koncert. Prostor pred odrom ostane najprej prazen. Slovenci smo sramežljivi in skromni, nihče si ne upa prvi pred oder. Drugod bi se menda za to pehali, a mi vedno puščamo prostor drugim. Šele ko kantavtor sam povabi ljudi, naj se približajo odru, se jih nekaj, z mano vred, odtrga od množice in počasi se zbiramo nekoliko bolj spredaj.
Zapojemo takoj po prvi, drugi pesmi. Najprej plaho, najprej samo nekateri, potem se refren zasliši vse naokoli, počasi pojemo vsi. Vlado Kreslin nas spodbuja, umolkne in podaja besedo občinstvu. Vsi se tej igri smejemo, a pojemo. Slovenci nadvse radi pojemo. Svoje pesmi, pesmi, ki so vezane na domače kraje, pesmi iz preteklosti, pesmi, ki nas spominjajo. Menda nihče nima toliko zborov, kot jih imamo Slovenci. No, kvečjemu Avstrijci. Avstrijci so nam podobni, to večkrat čutim. Prijatelj je nekoč rekel, da med nami in Avstrijci ni razlik, razen jezika. Karantanija, sedanja avstrijska Koroška, je zibelka slovenstva. (…)

Cel zapis v novi izdaji

06.10.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!