Pogum in uspeh tržaške kulturne delavke
Pred kratkim je pri založbi Meltemi Editore izšla nova publikacija, in sicer knjiga tržaške kulturne delavke Elene Cerkvenič z naslovom Sono schizofrenica e amo la mia follia (Sem shizofrenik in ljubim svojo norost). Publikacija je imela takoj velik odmev in uspeh ter je postala med najbolj prodajanimi knjigami v FJK. Pripoved je pričevanje izjemne vrednosti. Elena Cerkvenič je pri pisanju zbrala pogum, da z javnostjo deli svojo duševno izkušnjo in predstavi težavo, ki jo je obremenjevala in močno pogojevala njeno življenje, a proti kateri se je pogumno borila.
Krstna predstavitev je potekala v četrtek, 29. avgusta, v prostorih grške pravoslavne skupnosti v Trstu. Odziv je bil neverjeten, saj je bila dvorana v drugem nadstropju polna do kraja, več ljudi je še stalo.
Prisotne je najprej pozdravila Florentia Corsani, predsednica kulturnega društva Luna e l’Altra – Una Casa Tutta per Noi. Društvo je nastalo leta 1990 in se zgleduje po Basaglievi izkušnji. Ustanovile so ga nekatere psihiatrinje, bolničarke, prostovoljke v Trstu in cilj je skrb ter nega žensk v duševni stiski. Zgolj diagnoza ne reši problema, duševno, telesno in družbeno počutje se zdravi tudi in predvsem z medčloveškimi odnosi, je prisotnim povedala predsednica. “Elena Cerkvenič je pokazala velik pogum in radodarnost, da je delila svojo izkušnjo, in to je tudi uspeh njenega ozdravljenja in uspeh te publikacije,” je še dejala Florentia Corsani.
Avtorica teh ganljivih spominov se nekega dne sreča z norostjo, ki kot strela z jasnega vdre v njeno življenje. Diagnoza psihiatrične bolnišnice, kamor jo sprejmejo, je shizofrenija. Po vrnitvi v Trst začne dolgo in globoko notranje potovanje, med katerim se nauči sobivati s svojo boleznijo, jo postaviti “v kot” in jo ljubiti kot del sebe. Rezultat je delo, polno čustev, podroben zapis v obliki dnevnika, ki brez leporečenja in laži pokaže, da tudi takrat, ko se zdi, da norost izniči vse, še vedno obstaja prostor za polno življenje in srečo.
Elena Cerkvenič, ki je ob začetku pozdravila in nagovorila zbrane tudi v slovenščini, je s prisotnimi delila nekaj spominov iz časov stiske oz. duševne motnje, ki ji je zaznamovala življenje in prekinila profesorsko kariero, ter izkušenj s poti in procesa ozdravljenja, pri katerem so imele pomembno vlogo bolničarke, socialne delavke, med temi tudi Florentia Corsani. Ti trenutki izmenjave izkušenj, duševnih stisk in oblikovanja medčloveških odnosov ter sočutja so bili za avtorico zelo pomembni. Sledila je potreba in želja preliti to izkušnjo na papir in tudi po zaslugi prof. Peppeja Dell’Acque, ki je pozorno prebiral zapise, je nato nastala dragocena publikacija. Elena Cerkvenič se je zahvalila vsem, ki so prispevali k izidu te knjige, založbi in tudi vsem prisotnim, “kajti knjiga je sad vseh oseb, ki so verjele vame kot osebo, kot kulturno delavko, in zato jo posvečam vsem vam,” je sklenila svoj poseg avtorica.
Sledilo je branje izbranih odlomkov, ki so jih tankočutno prebirale Sandra Boico, Maria Cisek, Grazia Coppani, Tea Giorgi, Gianna Martin in Paola Petrali.
