Pogreznjene geografije in mediacije v dvoje
Trst – Ljubljana / Svojska pogleda Monike Bulaj in Susan Meiselas
Rad bi začel novo leto s starim dolgom, ki ga končno le izpolnjujem. Pred meseci sem si nekako vzporedno ogledal in zatem lahko primerjal najnovejše delo oz. retrospektivo dveh mojstric sodobne fotografije v za to posvečenih prostorih, v tržaškem Skladišču idej in ljubljanski Galeriji Jakopič na Slovenski cesti. Poljska fotografinja Monika Bulaj (1966), ki že več desetletij živi v Italiji in ima za sabo deset fotografskih monografij, je na pobudo deželne ustanove ERPAC postavila najnovejšo zbirko izredno slikovitih in poglobljenih fotografij z naslovom Geografie sommerse (Pogreznjene geografije). Američanka Susan Meiselas (1948) pa že skoraj pol stoletja deluje pod okriljem fotografske agencije Magnum Photos in v Ljubljani je lahko po srečnem naključju gostovala z bogato retrospektivno razstavo, naslovljeno Mediacije/Mediations.
Bulajeva ima za sabo jezikoslovne, antropološke, filozofske in teološke študije, zato je opremljena ne le z izrednim vizualnim znanjem, temveč tudi z orodjem in posluhom za analizo verskih duhovnih vrednot, ki se vsem zgodovinskim kataklizmam navkljub ohranjajo in obnavljajo ob kontaminacijah na robovih sedanjega globaliziranega sveta. Susan Meiselas pa je od konca sedemdesetih zaslovela s svojimi avtorskimi fotoreportažami iz raznih žarišč po svetu, od ljudske revolucije v Nikaragvi do od zgodovine in sodobnosti razritega presečišča na meji med Turčijo, Sirijo, Irakom in Iranom, kjer je prisiljen živeti deljen in nesvoboden kurdski narod.
Pogreznjene geografije je krovni naslov za širok izbor fotografij, ki so tudi objavljene v prepričljivem ritmu barvnih in črno-belih zaporedij v lepem katalogu z različnimi razdelki (Emuse – Erpac, Trst 2023). Posnetki so nastali na dolgi poti, v zadnjih desetletjih, prek več celin, kjer se je fotografinja srečala s krajani, ki so z njo delili kruh in gostoljubje: Afganistan, Amdo (Tibet), Belorusija, Bosna in Hercegovina, Čečenija, Dagestan, Egipt, Etiopija, Galileja, Haiti, Iran, Italija, Kosovo, Kuba, Kurdistan (Iran), Libija, Maroko, Pakistan, Poljska, Romunija, Rusija, Samarija (Palestina), Sierra Leone, Sirija, Slovaška, Tadžikistan, Turčija, Ukrajina.
V sugestivni montaži obličij, teles, arhitektur in krajin smo priča barvnim chiaroscurom, sijajnemu turkizu, ki spominja na Piera della Francesco, igri meglic in pramenov svetlobe, caravaggievskim in baržunastim pogledom za steklom, peščenim senčnim učinkom, belo namazanim mladim telesom, živopisanim reportažam iz sukov in periferij sveta, šotorov s tradicionalnimi tepihi in modernimi avtomobilčki. Gre za pravo epopejo “preživelih” verskega preganjanja, izobčencev, romarjev, nomadov, pribežnikov. Impresivni so čudovita, z asfaltom prekrita in lesketajoča se človeška podoba, ki spominja na mavčne kalke izrutega življenja iz Pompejev. Distih ranjene in obvezane noge, prekrit z belo rjuho, ki spominja na Malevičevo osnovno kompozicijo. Sence teles, ki se kopajo v sveti vodi, pod slapom. Poduhovljeni portreti skozi prozorno laneno tančico. Pohabljena duhovnost Tibeta. In nenazadnje najlepša, trojica dekletc s Kosova, ki molijo v toplem temnem ozadju, kjer izstopa nežna belina rut na sijočih otroških čelih.
Bulajeva je zapisala, da zadnjih 30 let hodi proti Vzhodu, sredi polj in gozdov, od meja Vzhodne Evrope do Srednje Azije, skozi Kavkaz, Balkan, Rusijo, Afriko, Bližnji vzhod in Iran, v iskanju krajev, kjer sveto lomi meje. Pobira koščke razbitega ogledala, atome, morda dele babilonskega stolpa, kar nemara lahko uspe le fotografu: zbrati ploščice mozaika, ki ga ni mogoče sestaviti, priti do celostne podobe sveta, ki morda le kje obstaja ali pa se je za vedno izgubila kot Adamov jezik. Na poti med svetimi gorami, grobovi svetnikov, sinagogami, samostani, budističnimi in in muslimanskimi svetišči išče sozvočje med različnimi duhovnimi iskanji, ki vodijo k istemu skupnemu počelu.
Fotografije so opremljene z informacijami in iskrivimi mislimi, ki se nanašajo na izbrano bibliografijo, osnovo za izvirno in bogato raziskavo: npr. Bruce Chatwin, pater Paolo Dall’Oglio, Herodot, Ryszard Kapuscinski, Allam Khaled Fuad, Fosco Maraini, Paolo Rumiz, Gino Strada, Andrej Tarkovski, Elémire Zolla. Posebno blizu nam je didaskalija za fotografijo iz Bihača v BiH iz leta 2021. Mladoletna Afganistanca v opuščeni tovarni se veselita drv, ki sta jih dobila od tržaškega društva Linea d’Ombra. Društvo sprejema, nahrani in zdravi ranjene noge pribežnikov, ki prepešačijo v Trst: družine z otroki in posameznike, Kurde, Sirijce, Afganistance, Bengalce, Pakistance. Ustanovila sta ga zakonca, upokojena psihologinja Lorena Fornasir in profesor filozofije Gian Andrea Franchi. Prva mi pravi: “Ko zdravim njihove noge, se najprej upognem, ker so stopala najnižji del in obenem držijo osebo pokonci. Ko se sklonim, lahko gledam navzgor, in v tem prostoru, od navzdol navzgor, se zgodi nekaj težko dopovedljivega. Empatija, prepoznanje, nekako tako kot mati s svojimi otroki. Ti banalni gibi vračajo moč svetu. Povejo ne, od kod prihajaš, ampak kdo smo mi.”
Po razstavi Afriški portreti fotografov Seydouja Keïta, Malicka Sidibé in Samuela Fosso je sedaj v tržaškem Skladišču idej na Korzu Cavour 2 (zraven trgovine Mirella) spet izredno zanimiv pregled iz neevropskega prostora. Do 18. februarja bo odprta razstava Indija danes, 17 fotografov od samostojnosti do današnjih dni, ki v organizaciji ERPAC-a in po izboru Filippa Maggija obsega kar 350 fotografij, štiri videoinstalacije in 15 videointervjujev s sodelujočimi umetniki. Urnik: od torka do nedelje od 10. do 19. ure. Info: www.magazzinodelleidee.it.
Tržaško razstavišče s svojimi visokimi saloni in jasno osvetljavo daje razgled na čudovit zaliv. V ljubljanskem rahlo odmaknjenem in zatemnjenem prostoru z ostanki izkopanih plasti Emone pa je vsaka postavitev zgodba zase. Susan Meiselas je predsednica fundacije legendarnega fotografskega združenja Magnum Photos, ki mu je Galerija Jakopič leta 2012 posvetila retrospektivo. Še imam v spominu pregled Josefa Koudelke, “neznanega” fotoreporterja sovjetskega zatrtja češkoslovaške pomladi, ki so ga zgodovinski člani Magnuma Henri Cartier-Bresson, David Seymour in drugi sprejeli v pariško agencijo po begu iz domovine, njegove dokumentarne črno-bele Sledi starogrških in starorimskih stavbarskih dosežkov v nekdanjih severnoafriških in bližnjevzhodnih provincah, tako sugestivno postavljene leta 2014 v podzemni galeriji.
Tokratna postavitev kustosinje dr. Marije Skočir in ostalih sodelujočih (gostje Luciana Pinchiero, Andréa Holzherr, Carles Guerra, Marta Gili, domača Julija Hoda, Bojan Lazarevič) pa je morala zadoščati dvojni, estetski in didaktični funkciji. Skoraj polstoletni prerez ustvarjalnega in raziskovalnega dela ameriške fotografinje je bil prikazan v nekaj bistvenih etapah. Najprej v ZDA, leta 1971, z zgodnjo serijo 44 Irving Street po naslovu internata, kjer je živela, ko je študirala vizualno pedagogiko na Harvardu in portretirala sostanovalce (glej posnetek). Dekleta z ulice Prince Street dokumentirajo njeno večdesetletno vez (1975–1990), pravzaprav generacijsko študijo deklet iz newyorške Male Italije od otroštva do poroke. Portreti na verandi iz leta 1974 prikazujejo temnopolte in bele prebivalce Južne Karoline pred njihovimi domovi, Karnevalske striptizete (1972–1975) pa vsakdan, še najraje odtujeno zakulisje, obiskovalce in kramarsko vzdušje te vrste cenenega erotičnega spektakla. Prav s tem “portfoliem” si je Susan Meiselas pridobila mesto v Magnumu.
V glavnem črno-bele, minimalne ali večje formate odlikuje poetična in realistična, skoraj eksistencialistična in filozofska naravnanost. Mnogi so opremljeni z beležko, pričevanjem portretiranca/ke, kar ustvarja neločljivo sintagmo trenutka. Pravo eksplozijo barve pa so predstavljali večji eksponati iz instalacije Mediacije (1978–1982), ki je dala ime celotni ljubljanski retrospektivi. Gre za izbor fotoreportaž sandinistične revolucije v Nikaragvi konec sedemdesetih, ki jih je Susan Meiselas objavila v knjigi in tudi v svetovnih časopisih: posnetki o ranjenem otroštvu, srditih bojih, ljudskih veselicah in tudi ikonični simboli revolucije kot znameniti Mož z molotovko. Izpostavljeni so bili različni sporočilni oz. grafični učinki istega posnetka glede na izbran medij objave. Omenjamo še Arhive zlorabe (1992) in Njihovo lastno sobo (2015–2017), v katerih je bilo dokumentirano raziskovalno delo o nasilju in zlorabah nad ženskami, avtoričino plakatiranje kolažev, sestavljenih iz policijskih poročil in fotografij s krajev zločina, po San Franciscu.
Poglavje zase predstavlja projekt, ki je zaživel med 1991 in 2007 in še traja v obliki spletne platforme akaKURDISTAN. Meiselasova je posnela pietetne fotografije o sledeh pobojev Kurdov v Iraku Sadama Huseina (1991), prekopane grobove z ostanki trupel in oblačil. Zbrala je zgodovinske dokumente in fotografije, ki pričajo o življenju etničnega naroda, razdeljenega med štirimi državami zgodovinske naselitve in diasporo po svetu. Na ogled je bila dragocena knjiga KURDISTAN, In the Shadow of History (V senci zgodovine), ki jo je Susan Meiselas objavila na 400 straneh v angleščini, turščini in kurdščini za založbo University of Chicago Press 1997. Ob naštetih fotografijah vsebuje knjiga redke slike, zemljevide in poročila kolonialnih upraviteljev, antropologov, misijonarjev, vojakov idr. opazovalcev Kurdistana v zadnjem stoletju, kar je avtorica zbirala po številnih kurdskih arhivih in družinskih zbirkah. Nekateri dokumenti so bili celo uničeni ob uničenju kurdskega centra, tako da so sedaj ohranjeni le v tej knjigi, ki ima izredno estetsko in dokumentarno vrednost in bi lahko našla mesto v marsikateri knjižnici, tako javni, šolski kot zasebni. Novo izdajo iz leta 2008 se dobi tudi na Amazonu po zmerni ceni glede na vrednost.
Na tržaški razstavi Monike Bulaj je kraljeval velik zemljevid z zarisanimi smernicami vseh obiskanih lokacij skozi tri celine, od Kube in Sierre Leone do Belorusije in Tibeta, v Ljubljani pa zemljevid zgodb akaKURDISTAN, s katerega so iz raznih mest kurdske diaspore od celega evropskega do maloazijskega polotoka, od Barcelone in Londona do Berlina, Belgoroda in Teherana, visele knjige zgodb, fotografij in pričevanj, ki so ga Meiselasovi poslali kurdski obiskovalci omenjene spletne platforme.
Vse do 25. februarja je v ljubljanski Galeriji Jakopič na Slovenski cesti 9 pregled Arhitektke in fotografinje v okviru celostne razstave Slovenske umetnice v obdobju 1850–1950, v bližnjem Mestnem muzeju Ljubljana na Gosposki ulici 15 pa drugi del, posvečen slikarkam in kiparkam, z naslovom Kaj bi dekleta morala vedeti?. Odpiralni čas na obeh lokacijah: od torka do nedelje od 10. do 18. ure.
Info: www.mgml.si.
