Kultura

Pogovori z nikomer in Slovensko stalno gledališče v Trstu

Pogovori z nikomer in Slovensko stalno gledališče v Trstu

Piše Iva Koršič: Ljubljana / Predstavitev dveh knjižnih novosti Slovenske matice

V lepi dvorani Slovenske matice v Ljubljani je bila na tiskovni konferenci v četrtek, 5. septembra 2019, predstavitev dveh novosti založbe: pesniške zbirke in strokovne monografije. Po pozdravnih besedah je tajnica-urednica založbe dr. Ignacija Fridl Jarc povedala, da je predstavitev pesmi Braneta Senegačnika Pogovori z nikomer nekaj posebnega, saj doslej Slovenska matica ni še založila svoje zbirke poezij. Zdaj pa so si zamislili zbirko Mozaiki (ime nosi po pesniški zbirki Gregorja Strniše), ki jo s svojo poezijo uvaja ravno pesnik Senegačnik, izredno uveljavljen avtor. Brane Senegačnik (1966), ki je doktoriral iz klasične filologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in je tu tudi zaposlen, je izdal že šest odmevnih pesniških zbirk. O tej novi knjigi je dejal, da so pesmi v njej v bolj ali manj strogi metrični formi; to je ena izmed oblik pesmi, ki jo sam rad goji. V teh pesmih, ki so po večini nastale v začetku letošnjega leta, je skušal uvesti zanj nekaj novih prijemov, elementov v strogi formi s prevladujočim metrumom jambom. Veliko je v tej zbirki sonetov; zaradi “razširitve zvočnih učinkov” je včasih rimo nadomestil z asonanco. Pri tej izbiri je nanj vplival tudi prevajalec Aleš Berger. Tematsko s temi pesmimi v zbirki Pogovori z nikomer nadaljuje že načeta razmišljanja, nekaj je tudi antičnih mitoloških motivov, ki so obravnavani neposredno ali po neki likovni interpretaciji. Dodatek k zbirki so pesmi, namenoma nastale kot “nekakšna poetična polemika”, nekakšno soočenje s pesniki, mojstri slovenske vezane besede, ki mu pa osebno niso najbliže, “mišljeno v liričnem ključu”. Kar se pa tiče naslova Pogovori z nikomer, je pesnik obrazložil, da ga je izbral zato, ker je lirična poezija zmeraj nastajala v samoti. Ta nihče v naslovu je sicer lahko kdorkoli.
Spremno besedo k zbirki je z naslovom Po-govor o tišini in (njeni) pesmi napisal Alen Širca, ki je poudaril, da Senegačnikova poezija pripada tistemu izročilu, ki sega v antiko in romantiko. Ta vrsta poezije skuša spregovoriti nekaj resničnega, kar navadna govorica ne more posredovati. V moderni poeziji tega ni več. Senegačnikova zgoščena pesem je tudi neki pogovor, dialog “človeka s samim seboj v samoti ali dialog z neko transcendenco, z Bogom”. Take vrste poezija je danes postala popolnoma marginalna, je zatrdil Širca. Danes govorimo o nekih “narativizacijah”. V Senegačnikovi pesmi pa ni kakšnih jezikovnih iger, izkazov nekega privatnega življenja, kar je prisotno v današnji pesniški produkciji ne samo na Slovenskem, ampak na splošno v zahodnem svetu. Zato ta “lirična”, manjšinska, poezija nagovarja bolj zares. V Senegačnikovih pesmih je Širco nagovorila predvsem “neka zelo duhovna podstat, ki odpira neke globlje plasti človeške subjektivnosti”. Ta nekdo, ta nihče govori tudi o tem, da ga razumsko ne moremo določiti, kdo točno je. To pa je zelo pomembno za nas, ki danes živimo samo na površini, na kateri včasih zavestno hoče ostati tudi današnja poezija. V tem smislu, je dejal Širca, ima Senegačnikova poezija neko poslanstvo, da se bralec zazre tudi v globino.
Nekaj svojih pesmi je na predstavitvi prebral sam avtor.
Kot je povedala urednica založbe, bodo to Senegačnikovo zbirko pesmi prevedli v nemščino; s prevodom naj bi se Slovenska matica predstavila na Frankfurtskem sejmu.
Za Senegačnikovo poezijo je svoj prostor dobila nevezana beseda, in sicer monografsko delo Milice Kravos Slovensko gledališče v Trstu. Od prvih nastopov do današnjih dni 1848-2018. Ob avtorici je sedela mag. Mojca Jan Zoran, direktorica Slovenskega gledališkega inštituta, ki je skupaj s Slovensko matico soizdajatelj te monografske publikacije. Naglasila je pomen sodelovanja in skupnega načrtovanja. Za Slovenski gledališki inštitut je izdaja te knjige pomembna, ker opisuje zgodovino slovenskega gledališkega prostora. Dobro je vedno znova govoriti o slovenskem gledališču v Trstu, ker njegova zgodovina ni zgodovina nekega gledališkega dogajanja v zamejstvu, ampak je zgodovina slovenskega gledališča v svojem bistvu. Bogomila Kravos se s to tematiko ukvarja že veliko let. O tem je izšlo že kar nekaj njenih knjig, a vsaka je drugačna. Ta pa združuje njeno celotno vedenje ne samo o Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, ampak tudi o umestitvi tega gledališča v prostor in družbo.
Gre zato za celovito študijo, ki je nadgradnja vseh njenih dosedanjih knjig in ki znova spregovori o tem fenomenu slovenskega gledališča v Trstu, ki je seveda del slovenskega gledališča na splošno. Kot je namreč poudarila urednica Fridl Jarčeva: “ Slovenski prostor ni zamejen z geografskimi koordinatami, kot so danes določene Republiki Sloveniji, ampak je povsod tam, kjer se govori slovensko in živi slovenstvo”. Zato upa, da bo ta knjiga spet ozavestila pomen tržaškega gledališča, hkrati pa bo tudi izredno pomembno študijsko gradivo za vse, ki raziskujejo vsako gledališko dejavnost, saj se je Kravosova tega dela lotila res strokovno, raziskovalno od samih začetkov do današnjih dni.
Podrobneje je o svojem delu spregovorila tudi avtorica Milica Kravos (1948) slavistka, teatrologinja in raziskovalka, ki je pojasnila, da tega dela bi ne bilo brez pogovorov s sodelavci. Pri tem je posebej omenila nekdanjo urednico založbe Slovenske matice Katjo Kleindienst, sedanjo Ignacijo Fridl Jarc in seveda direktorico SLOGI Mojco Jan Zoran, ki je bila pobudnica te knjige. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

21.09.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!