Pogovori bodo stekli s tistimi, ki želijo slovenski narodni skupnosti pomagati

Pogovor / Damijan Terpin, predsednik stranke Slovenska skupnost

Na začetku novega leta je stranka lipove vejice imela 16. deželni kongres, na katerem so delegati izvolili novo vodstvo. Stranko bosta v naslednjem triletju vodila politična tajnica Fulvia Premolin in predsednik Damijan Terpin, s katerim smo se pogovorili za naš tednik.

Damijan, najprej nekaj osebnega, vračaš se na politično sceno … Kateri občutki te prevevajo?

Tako je. Predsednik SSO Walter Bandelj me je lani novembra povabil, da se z njim udeležim vladnega omizja v Rimu, ki je zasedalo na ministrstvu za notranje zadeve in ga je vodila podtajnica na notranjem ministrstvu Wanda Ferro. Po dolgih letih sem spet zaznal dober, pozitiven občutek ob ponovnem političnem udejstvovanju, verjetno zato, ker je bil odziv italijanske vlade oz. državne sekretarke in vseh akterjev na sestanku zelo dober. Razpoloženje je bilo res pozitivno in propozitivno, kar sta potrdila tudi oba predsednika SSO in SKGZ. Tokrat sem po dolgem času spet užival v politiki, kar sem zadnje čase pogrešal, mogoče zaradi utrujenosti, delno mogoče tudi zaradi določenega nestrinjanja z nekaterimi potezami in stališči naše stranke. Kot marsikdo, sem namreč tudi sam dobil vtis, da se je stranka znašla v nekoliko kočljivi situaciji, kar je navsezadnje pokazal rezultat na deželnih volitvah, ko smo samo za las uspeli potrditi deželnega svetovalca. Tako sem se v zadnjih mesecih večkrat srečal z nekaterimi kolegi in prijatelji tako z Goriškega kot s Tržaškega, ki jim je za stranko resnično mar. Začrtali smo program, ki bi lahko bil vodilo stranke v naslednjih letih. Fulvia Premolin je pristala na predlog, da bi prevzela vodstvo stranke kot deželna tajnica, jaz pa sem dal razpoložljivost za predsedniško mesto in ta predlog je kongres tudi potrdil. V svoji novi funkciji predsednika SSk vidim predvsem možnost, da stranki pomagam tako, da ojačim stike, ki so se zadnja leta malo zrahljali, tako s strankami in institucijami v Rimu kot tudi s tistimi v matični domovini in na širši, mednarodni ravni. Utrditi je treba predvsem odnos z vodstvom Južnotirolske ljudske stranke (SVP) in predvsem njihovimi parlamentarci, ki so dejansko tudi naši zastopniki v rimskem parlamentu, saj so nam vedno na razpolago. Njihovega pozitivnega odziva pa ne moremo jemati kot nekaj samoumevnega, ampak je treba te izjemno dragocene povezave tudi stalno gojiti in torej biti vselej prisotni na njihovih pobudah, jih obiskovati itd. Prav tako so pomembni stiki z našimi koroškimi rojaki. Vse to je treba delati z nekim navdušenjem in gojiti tudi osebne odnose s sogovorniki, se pravi poiskati tudi neformalne priložnosti, da se ti stiki utrdijo, in mislim, da to lahko delam z veseljem.

Omenil si več stvarnosti, s katerimi si se v preteklih letih že soočil, npr. kot tajnik SSk, in jih zato vse že dobro poznaš. Verjetno boš novo vlogo že od začetka opravljal skoraj naravno …

Lahko rečem, da to stvarnost v glavnem poznam, zato ne bi smel imeti posebnih težav, predvsem pa mi to ugaja, in če delaš nekaj z veseljem, lahko prideš tudi do še boljših rezultatov. Moram povedati, da od izvolitve prejemam z vseh koncev telefonske klice in sporočila prijateljev, bivših in sedanjih politikov, upraviteljev, s katerimi sem pred leti delal in ki so še na vidnih položajih, zato mislim, da bo delo že od začetka lahko kar lepo steklo.

Fulvia Premolin je bila izvoljena za politično tajnico stranke. Kaj pomeni prva ženska na tem mestu? Z njo si že dobro sodeloval, ko si bil tajnik stranke, kajne?

Seveda. S Fulvio sva bila dejansko vedno na isti valovni dolžini. Ona ima danes tudi nekaj več časa in ga lahko posveti političnemu delu, kar je za stranko brez osebja, brez strukture in tudi brez denarja zelo pomembno. Fulvia je izkušena političarka, umirjena oseba, ki zna vzpostaviti stike z ljudmi, zato menim, da sva lahko dober tandem v korist naše stranke. Treba je omeniti tudi podpredsednico Franco Padovan, ki ima dolgoletno kilometrino v stranki oz. na upravno-politični sceni. Lepa potrditev pa je tudi Miha Coren kot podtajnik, ki bo v ožjem vodstvu stranke zastopal Beneške Slovence. Najbolj sem vesel njegove napovedi na kongresu, da bo kmalu prišlo do ustanovitve sekcije SSk za Videmsko pokrajino, kar je za našo stranko zgodovinska pridobitev. Menim torej, da bo lahko ta četverica skupaj z deželnim svetovalcem Markom Pisanijem učinkovita ekipa. Predvsem se mi zdi pomembna podpora deželnemu svetniku, ki je v zadnjem času, kot nosilec obeh ključnih funkcij v stranki,  v nekaterih kritičnih situacijah ostal mogoče malo osamljen oz. brez zadostne podpore. Deželni svetnik (kot tudi vsi ostali izvoljeni) seveda potrebuje srečevanje in stalno posvetovanje z vodstvom in somišljeniki stranke. Spominjam se, ko je bil deželni svetnik Mirko Špacapan, kako smo se člani ožjega tajništva z njim srečevali najmanj enkrat tedensko v Trstu in se ogromno soočali, debatirali, motrili razne argumente, iskali najboljše strategije za reševanje aktualnih problemov itd. To je bila skupina ljudi, ki je deželnemu svetniku pač pomagala, da je bil  lahko kos reševanju raznih problematik pri vsakdanjem političnem delu v deželnem svetu, nam pa je istočasno posredoval vsakodnevne informacije iz deželnega sveta, da smo bili na tekočem in bolj učinkoviti pri skupnem delu oz. opravljanju svojih vlog. Zato sem prepričan, da je timsko delo nujno potrebno, in trdno verjamem, da bo tako naš deželni svetnik še bolj uspešen in stranka še bolj vidna, kot je bila doslej.

Kot omenjeno, se je Slovenska skupnost znašla v vrtincu velikih sprememb na družbeni ravni in seveda posledično politični … V kakšnem stanju je SSk danes in kaj mora narediti za obstoj in razvoj?

Kot sem omenil, se je stranka ob zadnjih volitvah znašla skoraj pred usodnim izpadom iz deželnega sveta. Treba je zato narediti vse, da se ne znajdemo spet v taki situaciji. Imamo več poti, kako to reševati. Ena pot je volilni zakon, ki danes predvideva 1 % prag, ki smo ga tokrat dosegli le za las in zahteva povezavo z vsedržavno stranko. To povezavo bi bilo morda mogoče odpraviti in diskusija danes teče prav o tem. Razveseljivo je, da je deželna uprava temu nekako naklonjena. Predsednik Massimiliano Fedriga in njegov odbornik za krajevne avtonomije Pierpaolo Roberti sta javno že povedala, da sta pripravljena spremeniti volilni zakon in slovenski manjšini omogočiti, da tudi  v prihodnosti lahko dejansko še računa na svoje predstavništvo v deželnem svetu. Ne smemo pozabiti, da je svetnik SSk edini Slovenec v deželnem svetu, in to je velik problem, ki bi se ga morali vsi zavedati, ne le naša stranka. Bolj kot za SSk, je to je še večji problem za Slovence, ki so aktivni v drugih strankah, če pomislimo, da smo nekoč imeli celo pet deželnih svetnikov. Ob teh predpostavkah bi se morala po mojem mnenju celotna slovenska narodna skupnost angažirati, da bi volilni zakon predvideval neko garancijo, da bomo Slovenci prisotni v deželnem svetu tudi v bodoče, saj če bi izpadli iz njega, bi bil to velik problem za naše vsestransko delovanje in nenazadnje tudi huda politična blamaža za italijansko večino, saj deželni svet ne bi več odražal statutarne posebnosti dežele FJK.

To je torej zakonska pot; druga pot je vsebinska. Slovenska skupnost si mora tako ali drugače prizadevati, da bo imela zadosten konsenz pri volivcih. Ali so to danes tudi ljudje iz mešanih zakonov oz. Italijani, ki svoje otroke vpisujejo v slovenske šole, športna društva itd.? To je veliko vprašanje za SSk, in sicer ali mora ostati izključno stranka za Slovence iz “tradicionalnih” slovenskih krogov ali pa je lahko njen domet tudi malce širši in se lahko odločneje začenjamo odpirati tudi tistim, ki se naši manjšini, našemu jeziku, šolam in društvom približujejo in z njimi že sodelujejo. Logično, SSk se mora v prvi vrsti ukvarjati z vprašanji, ki zadevajo in zanimajo slovensko manjšino, poleg tega pa se mora tudi aktivno odzvati na druga številna vprašanja, ki zadevajo celotno deželno stvarnost. Naj omenim npr. problem organizacije zdravstva, ki je v naši deželi že več mandatov deželnega sveta predmet hudih kritik. To zadeva prav vse, ki živimo na tem območju. Druga vprašanja so npr. zaposlovanje, gospodarstvo, razvoj teritorija, turizem itd. Zato mora stranka verjetno malce razširiti svoj krog zanimanj in se znotraj manjšine pokazati kot stranka, ki zastopa vse interese manjšine, ne le narodne in jezikovne problematike. Te temeljne vrednote stranke ostajajo, mislim pa, da je treba skrbeti tudi za širše potrebe naših ljudi in seveda naših volivcev.

To predpostavlja tudi gojiti stike z vsemi, ki so na vladajočih pozicijah …

Treba je biti realisti. Na deželi in v Rimu danes vlada desna sredina, leva sredina pa zaenkrat ne kaže nobenih znakov okrevanja, prej nasprotno. Ideja nekaterih, da moramo biti Slovenci vedno in povsod le opozicija desni sredini, češ da so tam nasledniki fašistov, ne bo po moji oceni pripeljala nikamor, tudi ker tako gledanje na politiko ne odraža današnjega dejanskega stanja. Odkrito si moramo zato najprej odgovoriti na temeljno vprašanje: “Kdo so v resnici dejanski nasprotniki naše manjšine”. Je morda naš nasprotnik deželni predsednik Fedriga, ker govori o tem, da namerava nam v korist spremeniti prej omenjeni deželni volilni zakon in ker je že spravil v parlamentarni postopek ustavni zakon za ponovno uvedbo Pokrajin, na katere smo bili Slovenci posebno navezani? Ali je naš nasprotnik Melonijeva, ki bo po skoraj dvajsetih letih neuspešnih prizadevanj, kot je obljubila Robertu Golobu, uredila dodatna dva milijona evrov za delovanje organizacij slovenske manjšine?

Težko bomo utemeljevali, da so to naši nasprotniki. Prej so to zame lahko dobri sogovorniki, ki se dobrohotno vsaj izkazujejo do naše manjšine. Če bi morali samo zaradi ideoloških predsodkov negativno kvalificirati vse, kar je desnosredinskega, in samo zato, ker prihaja od tega političnega pola, se bojim, da vozimo z glavo skozi zid. Seveda smo ob izpostavljanju teh dejstev lahek plen napadov levice, češ da se dogovarjamo s fašisti; zasuvajo nas s tovrstnimi in podobnimi politikantskimi gesli, ki pa niso več aktualna: ocenjujem, da jim ljudje ne sledijo več. Zato mora imeti SSk korajžo, da gre po svoji poti. Seveda dobro vemo, da so na desnici tudi skrajneži, skupine in posamezniki, ki bi najraje videli, da nas ne bi bilo več, skrajneži, ki jih demokratična Italija žal ni utišala, zato moramo biti do teh pojavov neizprosni. Nedavni prizori stegnjenih desnic v fašistični pozdrav so za nas zavržno dejanje in nesprejemljivo je paradiranje nostalgikov odreda X. Mas po Gorici. Menim pa, da je naša družba – in SSk kot del nje – dovolj zrela in da znamo vsi skupaj presoditi, do kod se lahko z aktualno desnosredinsko oblastjo pogovarjamo, do kod se lahko pogajamo, sklepamo sporazume in kompromise ter kje so točke, preko katerih ne smemo več. Zato je SSk lahko mirne vesti.

Žal smo bili po deželnih volitvah priča žolčni polemiki, češ da smo ne vem komu pobrali mandat v deželnem svetu, kakor da ne bi že prej vedeli, kakšna so volilna pravila, ki so seveda jasna in nedvoumna. Osebno bi si želel, da bi Demokratska stranka pokazala dobrohotnost in končno konkretno pripravljenost reševati probleme slovenske manjšine recimo tudi na tistih področjih, ki sem jih prej naštel. Če bo DS to pokazala, bomo z veseljem njeni prvi zavezniki in bomo dogovore z njimi sklepali še naprej. Ko pa vidimo, da čim se na časopisih vname javna razprava o olajšanem zastopstvu ali ponovni uvedbi Pokrajin, temu najbolj nasprotujejo prav zastopniki DS v deželnem svetu, se seveda postavlja utemeljeno vprašanje, kdo je torej prijatelj slovenske manjšine in kdo ni. Mislim, da mora SSk na vsakem področju in pri vsakem vprašanju sproti preveriti, kdo Slovencem želi pomagati in kdo ne, ter se obnašati posledično. Tako bo imela tudi čisto (politično) vest in bo lahko ohranila svojo načelno in pokončno držo. Čas za neproduktivne in puhle ideološke bitke zaradi golega nabiranja političnih točk na to temo, je po mojem že zdavnaj mimo.

Vprašajte mlade, ki še vedno prihajajo na proslavo v Bazovico, če naj Slovenci zavrnemo obljubljeno povišanje državnih prispevkov za naše organizacije samo zato, ker ga ponuja “naslednica fašistične stranke” Melonijeva, kot jo nekateri mediji v manjšini kar počez naslavljajo, istočasno pa se prav z njeno vlado “pod mizo” pogajajo za svoje finančne prispevke. Dobro vemo, da je fašizem vsa naša društva razpustil, domnevna “naslednica fašistične stranke” pa, nasprotno, obljublja povečanje finančnih dotacij za naše organizacije kar za 20 %. Seveda lahko Melonijevi očitamo marsikaj, npr. da Italija še ni razveljavila obsodbe Bazoviških junakov, dejstvo pa je, da tega tudi ni storila pod nobeno prejšnjo levosredinsko vlado in da je šele predsednik Mattarella prišel na Bazoviško gmajno, kamor nista mogla ne Pertini niti Napolitano. Menim torej, da je sedaj prišel čas, da si slovenska manjšina nalije čistega vina, se najprej znebi politikantstva (in predvsem politikantskih propagandistov) in vsiljevanja njihovih ideoloških bojev iz preteklega stoletja, ki so nas predolgo omejevali in po nepotrebnem razdvajali.

Moja dva pokojna strica sta bila partizana: nista se odločila za oborožen upor zoper nacifašizem zaradi vrednot socializma in za komunistični totalitarizem, ki je 50 let zatiral osnovne človekove pravice slovenskega naroda. V partizane sta šla zaradi obrambe svojega slovenstva in demokracije. Za to gre tudi nam. To so tudi naše vrednote in menim, da imamo znanje in pamet, da  lahko sami začrtamo pot za uspešno prihodnost naše manjšine.