Pogled v srbsko grafično produkcijo 90. let 20. stoletja
V Galeriji Tir na solkanski Mostovni je bilo v četrtek, 8. novembra 2012, odprtje skupinske razstave srbske grafične produkcije iz 90. let 20. stoletja; razstava bo na ogled do sobote, 1. decembra 2012.
Na njej je predstavljenih deset ustvarjalcev, Danja Tekić, Jelena Karišik, Milan Krajnović, Zoran Banović, Marko Stojković, Mihailo Stanisavac, Ljubomir Vučinić, Miloš Đorđević, Nikola Velicki in Bojan Otašević, ki se posvečajo klasičnim grafičnim tehnikam in so se formirali ali uveljavili v 90. letih 20. stoletja, v desetletju, ki je zaradi družbenopolitičnih razmer zaznamovalo srbski narod. Vojna in njene posledice so globoko zarezale v vse vidike življenja in delovanja več generacij umetnikov, ki so svoje delo nadaljevali kljub pomanjkanju osnovnih materialov in ustvarili izjemne, tehnično ter vsebinsko dovršene stvaritve. Tradicionalne grafične postopke, litografijo, linorez, suho iglo, sitotisk, so spretno obogatili s sodobnim izrazom – brez poseganja po sodobnih digitalnih sredstvih, njihova sporočilnost pa presega osebno simboliko in dosega univerzalno težo.
Avtorica besedila v katalogu, likovna kritičarka Olivera Vukotić, je zapisala: “Banović, Velički, Vučinić, Đorđević, Krajnović, Karišik, Otašević, Stanisavac, Stojković in Tekić cenijo in spoštujejo grafično umetnost, ki je v veliki meri odvisna od matrice in orodja, nujnih za uresničitev zamisli. Umetnikovo znanje in spretnost sta samoumevna, delu pa dajejo poseben čar njegove zadnje poteze, čiščenje površine matrice z dlanjo, brisanje skoraj nevidnih delcev. Odtisi, ki jih ti avtorji ustvarjajo z uporabo tradicionalnih tehnik, dobijo zelo moderen izraz. Prednosti sodobnih tehnologij pa uporabljajo le v obsegu, ki ne posega v načela grafike. Nekateri umetniki se poslužujejo tehnoloških orodij za prenos matematično natančnih študij v svoje kompozicije, njihovo znanje pa jim brani, da bi padli v past digitalne izvedbe, in jim omogoča, da prepoznajo koristi ročnega odtisa. Poleg tega jim je uspelo rešiti težave, kot je omejitev standardnega formata za ročne stiskalnice, z ustvarjanjem poliptihov, kar dokazuje, da v grafiki ni pravih meja. Obseg izraznih možnosti v grafični umetnosti je velik kot domišljijske sposobnosti človeškega uma”.
Projekt je zamisel grafičnega ustvarjalca Miloša Đorđevića, ki je sam, kot študent, doživljal to poglavje srbske preteklosti in je lahko sedaj z distanco analiziral takratno dogajanje na področju grafike. Postavitev odpira droben vpogled v takratno produkcijo in z izborom avtorjev predstavlja samo eno izmed številnih možnih variacij na temo.
Miloš Đorđević uvršča razstavo v avtorski projekt mednarodnega sodelovanja, ki se je začel letos junija, ko se je s kolegi predstavil v Berlinu, z dolgoročnim ciljem odkrivanja potencialov in možnosti za nadaljnji razvoj ter krepitev. Naslov projekta, Third edition ali Tretja izvedba, simbolično vpeljuje nov zgodovinski kontekst ter razkriva težnjo po organiziranem in strateško zamišljenem sodelovanju srbskih grafičnih ustvarjalcev pri nastajanju sodobnih teženj, v regionalnem in svetovnem, kulturnem ter umetniškem okolju. Kratkoročno pričakujejo, da bodo spodbudili zanimanje lokalnih skupnosti in javnosti različnih držav za aktualno dogajanje na srbski umetniški sceni ter zanimanje za sodelovanje med umetniki z izmenjavo umetniških in izobraževalnih projektov, seminarjev, delavnic. Dolgoročno si želijo vzpostaviti trdne povezave, sodelovanje ter krepitev prisotnosti umetnikov različnih narodnosti na srbskih umetniških dogodkih, razstavah, umetniških taborih, predavanjih ter se sami udeleževati takšnih srečanj v tujini.
Katarina Brešan
