Pogled na družbo skozi umetniške oči kolektiva BridA

Piše: Katja Ferletič

Pogovor Sendi Mango, Jurij Pavlica in Tom Kerševan

Umetniški kolektiv BridA deluje že 25 let. Sestavljajo ga Sendi Mango, Jurij Pavlica in Tom Kerševan. V Mestni galeriji Nova Gorica bo do 23. septembra na ogled njihova pregledna razstava Prepletenost. Projekti kolektiva BridA so intermedijski in interaktivni, v umetniški proces aktivno vključujejo inovativne tehnološke in znanstvene pristope, glavno vlogo pa ima občinstvo.

Kaj je kolektiv BridA?

Sendi: Najprej je šlo za sodelovanje med študenti, spoznali smo se namreč v Benetkah, na akademiji za likovno umetnost. Na poti v Benetke, med vožnjo na vlaku, so se rojevale ideje o tem, kaj bi lahko naredili, da bi spremenili proces nastajanja našega umetniškega dela. Slika naj bi ostala izvorni element, iz katerega bi se razvili vsi naši projekti, takrat pa smo se že pogovarjali o tem, kako tudi znanost vključiti vanje. Ideje so bile še fantastične, a v tistih letih je prišlo do ključnih novosti, nastal je internet, računalniki so postali del vsakdana in to nam je lajšalo delo pri iskanju stikov z drugimi ustvarjalci in znanstveniki. Prvi poskus sodelovanja na znanstvenem področju smo naredili leta 2005 na univerzi v Mainu, v ZDA. Ameriški profesor, ki je poučeval nove medije, se je mudil na festivalu v Sloveniji, na katerem smo bili prisotni tudi mi, in naše delo ga je očaralo. Po njegovi zaslugi so nas v Maine povabili kot izredne predavatelje. To je bila naša prva izvedba hibridnega umetniškega dela, ki je slonelo na sodelovanju z znanstveniki. Ime našega kolektiva pa je nastalo po naključju. Prijavili smo se na razpis za oblikovanje plakata o nekem dogodku in odločili smo se, da se bomo podpisali z imenom Brida, to je vodnjak zraven ateljeja v Šempasu. Ko smo že poslali prijavnico, smo se zavedeli, da je Tom pri pisanju pomotoma vtipkal veliki A. To nas ni skrbelo, saj smo mislili, da bomo naše ime lahko še spremenili, po 25 letih pa je še vedno BridA, Naše ime ima širok pomen v mednarodnem merilu in prav tako tudi veliki A.

Jurij: Sendi je na akademiji študirala kiparstvo, s Tomom pa sva študirala slikarstvo, naše izhodišče je bilo torej čisto klasično. Ko smo začeli resneje delati kot skupina, smo se začeli tudi ukvarjati z raziskovanjem in stopili prvič v galerijska okolja.

Katere problematike raziskuje kolektiv BridA?

Jurij: Način našega dela se je razvil vzporedno z našim raziskovanjem. Ugotovili smo, da če hočemo delovati kot kolektiv na določeni umetniški praksi, moramo skupaj demokratično odločati. Eden od takih projektov je bil DoItYourself (Naredi sam), kjer smo lahko vsi trije istočasno delali na isti likovni površini s pomočjo programske aplikacije in s posebnimi zvočnimi navodili. Tedaj smo ugotovili, da lahko vse to prenesemo tudi na občinstvo – kolektivna dinamika med nami je odprla možnost zunanjega sodelovanja z ljudmi. Za nas je pomembno, da pri vseh projektih analiziramo proces nastajanja umetniškega dela znotraj percepcije postopka, ki jo vsak ima, in obenem izvajanja le-tega. Na tak način lahko spreminjamo vloge: umetnik postane režiser, publika postane izvajalec, nato pa lahko tudi publika narekuje, kako se bo razvil projekt. Pri vsem tem nam tehnologija veliko pomaga: če se je poslužujemo, lahko določene informacije spreminjamo, jih oživljamo in osmišljamo. To je bilo glavno navodilo razvoja naših projektov že od samih začetkov. Kasneje smo vanje vključili tudi splet, kot npr. pri projektu Lažno ogledalo, kjer uporabljamo javno dostopno funkcijo, kot je Google Street. V tem projektu se zrcali sedanjost družbe in občinstvo lahko vanj neposredno vstopa.

Katere umetniške prakse so vam najbolj blizu?

Sendi: Pokrivamo zelo širok spekter, vse je odvisno od tega, kar potrebujemo. Nismo specializirani v vsem, novih izzivov pa se ne ustrašimo. Ko se zavedamo, da potrebujemo pomoč, povabimo k sodelovanju strokovnjake. Naši projekti, kot je npr. Plantportation, temeljijo na pravih znanstvenih podatkih in teorijah.

Torej veliko posegate na področje inovativnih tehnoloških in znanstvenih pristopov.

Jurij: Pri našem analitičnem pristopu do umetnosti sta bila vedno zelo pomembna elementa tehnologija in sodelovanje z znanostjo. Imeli smo več priložnosti takega soočanja tudi npr. znotraj evropskega projekta Time for nano, pri katerem smo sodelovali z znanstveniki na področju nanotehnologije. Tako je nastal tudi projekt Nano Plotter, ki je bil večkrat razstavljen in simbolizira most med znanostjo in umetnostjo. Bil je sprejet kot tehnična reprezentacija nanotehnologije, obenem pa kot pristno umetniški projekt. Znanost nam odkriva obzorja, velikokrat pa smo do nje tudi kritični, saj je absorbiranje družbe tehnologije, ki jo znanost ponuja kot možnost lažjega življenja, včasih pretirano.

Tom: Mislim, da umetnost nima osnove, s katere bi lahko delovala sama iz sebe. Vedno potrebuje referenco, ki je v določenem trenutku v prostoru najbolj navzoča. Znanost danes lahko primerjamo z religijo, saj ima največji impakt na družbo, po drugi strani pa nam nudi orodja, ki jih uporabljamo za reprezentacijo naših del.

Sendi: Za moje pojme pa je umetnik nekdo, ki lahko preko navdiha ustvarja iz niča. Znanost seveda od nekdaj ponuja dodatna sredstva, včasih nenavadna, saj so umetniki tudi v zgodovini težili k temu, da so pri svojem delu uporabljali novosti.

Kakšno vlogo pa ima človek v vaših projektih?

Tom: V vsakem projektu hočemo nekaj izpostaviti. Včasih je človek enota, kot v projektu DoItYourself, kjer z manipulacijo vzpostavimo ravnotežje med statističnimi podatki, po tem pa zbiramo subjektivne interpretacije, jih združujemo in postavljamo v širši prostor, v katerem veliko ljudi sodeluje pri izvedbi artefakta. V Lažnem ogledalu ima glavno besedo spletna platforma Google Street View, ki deluje izključno za množice ljudi, za družbo – družbeni vpliv prenesemo v naše delo in mu spreminjamo vlogo. Včasih se ljudje sploh ne zavedajo, da sodelujejo v naših projektih in da njihov odziv preučujemo za zbiranje informacij. Vloga človeka v našem delu ni majhna, je pa zelo različna v posameznih projektih. Vse, kar naredimo, naredimo za nekoga.

Jurij: Ko je projekt predstavljen v galeriji, ljudje iz vloge glavnega akterja postanejo spet opazovalci – tedaj se ustvari končni pogled na umetniško delo. To je del projekta, čudovit zaključek. Odziv občinstva nas zanima tudi, ker lahko tako naše delo vidimo z drugega zornega kota – ni vse podrejeno nekemu metafizičnemu prepletanju, ampak tudi znanost in analitičnost imata svojo vlogo. Z znanostjo lahko procesualno razvijamo naše projekte, brez nje bi ne mogli doseči zaželjenega reverzibilnega učinka in analizirati tega, kar smo naredili.

Sendi: Na povratnih informacijah, ki nam jih nudi občinstvo, gradimo projekte. Gledalec je graditelj naše umetnosti, vključen je v proces nastajanja umetniškega dela.

Kakšno je vaše skupinsko delovanje, v čem ste si podobni, v čem pa se vaši specifični ustvarjalni pristopi popolnoma razlikujejo?

Jurij: Vedno smo vsi trije prisotni pri odločanju, ideje skupaj premeljemo, povratne informacije dobimo takoj in si delo porazdelimo. Mislim, da smo si v kolektivu zelo različni, verjetno smo tudi zato zdržali skupaj toliko časa (se posmeje).

Sendi: Včasih se lahko tudi sporečemo, a vedno v smislu konstruktivne debate. Znamo se sprejemati. Vsak od nas lahko razmišlja na drugačen način, naše ideje pa moramo sfiltrirati v skupni projekt.

Kako pa usklajujete vaše umetniško delo z vsakdanjim življenjem? Sendi in Jurij sta namreč tudi par …

Sendi: Z Jurijem sva se morala naučiti, da se doma ne pogovarjava o delu, seveda, razen če ne gre za nujne stvari. Doma si vzameva čas za najbolj lepe, banalne stvari, ki jih v vsakdanjiku večkrat spregledamo. Pravzaprav mislim, da našega umetniškega ustvarjanja nismo nikoli pojmovali kot delo, to je že skoraj naš življenjski stil.

Jurij: Raziskovanje nas žene naprej, je naš vsakdanji izziv.

Kako bi razložili vašo umetnost človeku, ki se nima za pravega poznavatelja sodobne umetnosti?

Jurij: V večini primerov obiskovalci, ki zahajajo v galerije, se nekako prepustijo spremnemu tekstu ali pa si ogledajo dela na zelo spontan način. Umetniška dela že sama po sebi komunicirajo z ljudmi, vzpostavi se stik. Oseba v galeriji doživlja izkušnjo, ki jo povleče v umetniško delo – to je velik dosežek umetnosti. Če projekte, ki so raziskovalni in za katerimi je pomemben proces nastajanja, razloži oseba, ki jih je ustvarila, lahko poda globlji uvid v sam proces. Prepričan sem, da se moramo prepustiti umetniškemu delu in zaupati temu, da bo delo samo posredovalo določene informacije, mogoče ne že v prvem trenutku, temveč naknadno.

Dela kolektiva BridA so v več mednarodnih zbirkah sodobne umetnosti. Kako širite vaša umetniška obzorja, kako sodelovanja in partnerstva na mednarodni ravni vplivajo na to?

Sendi: Že od samega začetka smo se odločili, da bomo delovali zelo odprto. Nismo se vezali na določen kraj. Že med študijem smo začeli ustvarjati svojo mrežo poznanstev. Ko smo začeli uporabljati prve računalnike, smo se soočali tudi s prvimi družbenimi omrežji za odprto komunikacijo z ljudmi. Na tak način smo spoznavali veliko ljudi in z nekaterimi smo v 25 letih delovanja obdržali stike. Gre za naveze, spoznanja, prijateljstva, ki lajšajo naše delo. Na naših tleh smo poznani, mreža pa je široka tudi na mednarodni ravni. Gre za večplastnost, tako kot pri naših projektih.

Jurij: Nekoč so bile za umetnike edini referenti galerije, ki so na neki način bdele nad njimi, danes pa to ni edina možnost. BridA je postala neke vrste institucija. Za nas je vsekakor pomembna podpora galerijskega oz. muzejskega okolja, ki si lahko privošči, da predstavi tudi določene “nekomercialne” projekte.

Letos poleti ste se predstavili tudi v saškem mestu Chemnitz …

Sendi: Izkušnja v Chemnitzu je lep primer mednarodnega sodelovanja. Povabilo je prišlo na predlog umetnika, s katerim smo sodelovali že pred leti in ki nas je v Chemnitzu predstavil. Naša dela so lepo sodila v program njihove umetniške rezidence Dialogfelder. V nemškem mestu smo preživeli mesec in pol, imeli smo delavnice z ljudmi, spoznali kraj in prebivalce, navezali pomembne stike in izvedli dva nova projekta – DIY in Trackeds Chemnitz, ki je tudi na razstavi v Mestni galeriji. 

Tako Chemnitz kot Nova Gorica sta pridobili naslov Evropske prestolnice kulture v letu 2025. Boste na kakšen način vključeni v dogajanje EPK 2025 tudi pri nas?

Sendi: Kot BridA smo vključeni v zmagovalno knjigo “bid book” z dvema programoma. Najprej z našim rezidenčnim centrom R.o.R. v Šempasu – to je program, na katerega vabimo umetnike, da se soočajo z našim okoljem in našim občinstvom, na sam otvoritveni večer pa bomo uresničili večji projekt z naslovom Prehajanja. Gre za projekt Trackeds, katerega osnovo smo postavili v Chemnitzu, združili pa bi ga radi z novogoriškim Trackedsom – most je že postavljen.

Jurij: Vsako leto organiziramo v Šempasu, Novi Gorici in Gorici tudi festival R.o.R., na katerem drugi umetniki interagirajo z rezidenti našega centra. Tudi ta festival je vključen v dogajanje EPK 2025.

Z razstavo Prepletenost ste odprli novo sezono Mestne galerije Nova Gorica. Kakšna je ta razstava?

Tom: Gre za razstavo, ki je v celotni sezoni Mestne galerije še najbolj vpeta v neki znanstveno-tehnični del, ta pa je le osnova. Verjetno smo edini na tem področju, ki se ukvarjamo s tovrstno umetnostjo, vsaj v takem obsegu. Na tej razstavi ima vsak priložnost videti stvari, ki so trenutno zelo aktualne, ki so še v nekem premlevanju vpliva na družbeno sfero in zadevajo tudi našo prihodnost. Čeprav skozi naše umetniške oči, se dotikajo čisto realnih, znanstveno-teoretičnih in tudi praktičnih znanj. Predstavljajo 25 let našega delovanja, specifičen pogled umetnikov, ki so na akademiji čisto klasično izobraženi, delujejo pa na polju sodobnih umetnosti.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme