Poetični kolaž o pomenu potovanja

Piše: Katarina Visintin

Gorica Licej Trubar-Gregorčič: gledališka predstava Izza Herkulovih stebrov

“Kaj je potovanje? Kaj sploh iščemo na potovanju? Oddih? Navdih? Koga želimo srečati na potovanju? Boga? Sebe? Ali iz varnega pristana hrepenimo po novosti iz našega pasivnega vsakdanja? Ali pa bežimo z raztrganim srcem v prsih v iskanju varnega pristana? Ali pa se za nalašč izgubimo?” Tako je povedala Tjaša Ruzzier, profesorica na višji šoli Trubar-Gregorčič v Gorici in režiserka gledališke predstave Izza Herkulovih stebrov.

Dijaki goriškega liceja Trubar-Gregorčič so gledališko uprizoritev začeli pripravljati na začetku letošnjega šolskega leta, ko so se odločili, da bodo preko programa Erasmus gostili dijake iz španskega mesta Alicante, ki jih bodo tudi sami obiskali v naslednjih mesecih. Skupina je premiero odigrala na odru Kulturnega doma v Gorici v četrtek, 24. marca, v večernih urah istega dne pa tudi ponovitev.

Igra prikazuje življenjsko pot še vedno modernega, hubrističnega junaka Odiseja. Preko štirih naravnih elementov (vode, zemlje, ognja in zraka) gledalec spozna več plati glavnega junaka, njegov vrhunec in propad, ob tem pa še njegovo ženo Penelopo. V prvem delu voda uprizarja nežno privlačnost zapeljivih siren, katerim Odisej prisluhne, ko dolgo tava po morju. V drugem prizoru, preko elementa zemlje, gledalec spozna dva različna Odiseja: mladega junaka, ki se po dolgem potovanju končno vrne na rodno Itako, ter ostarelega, ki si kmalu spet zaželi odpotovati in spoznati nov svet. Odisej se zaradi tega tudi drzno odpravi preko Herkulovih stebrov, meje spoznavnega sveta, ki so jo, po grškem verovanju, lahko prestopali le bogovi. Želja po znanju predstavlja junakovo pogubo. Bogovi Odiseja namreč kaznujejo, njegova kazen pa je uprizorjena v gorečem, nasilnem in nedopustnem peklu. Zadnji element – zrak – predstavlja ponovno rojstvo in mir.

Kot že omenjeno, je v igri mogoče spoznati tudi dve verziji Penelope. Ta namreč v drugem delu predstave pooseblja dom in družino, sicer pa razdvojeno med dobrim in slabim. Penelopa je najprej prikazana kot zvesta žena, ki spokojno čaka vrnitev moža, zatem pa je uprizorjen njen alter ego nezveste žene.

Gledališko igro so obogatili številni odlomki iz raznih književnih del. Homerjevi, Ajshilovi, Ovidijevi, Dantejevi, Strniševi, Joyceovi, Tennysonovi (in še bi lahko naštevali) verzi, monologi in pisma so igro prepojili z antično, klasično, in modernejšo literaturo. Gledalci so tako prisluhnili tekstom v izvirnem jeziku: slovenščini, italijanščini, grščini, latinščini in angleščini. Predstavljeno celovitost likov je režiserka dosegla tako, da je upoštevala različne in nasprotne opise junakov. Odiseja je publika spoznala preko klasičnih orisov Homerja, peklenih spevov Danteja, ekspresionističnih verzov Gregorja Strniše, dalje preko odlomkov iz romana Itaca per sempre Luigija Malerbe, nazadnje pa še skozi vidik filma Vesoljna odiseja Stanleyja Kubricka. Različne verzije Penelope pa so bile razvidne v monologu Molly’s soliloquy Jamesa Joycea ter v Ovidijevih besedah v Pismu Penelopi.

Igralci Adrian Černic, Kristel Kovic, Laura Peteani, Soraja Tosolini, Peter Devetta, Nina Bensa, Demetra Picco, Eli Mržek, Sarah Marras, Nika Paulin, Kea Vogrič, Gabriel Macuz, Ivan Visintin, Chiara Piccotti, Iris Gulin, Agnieszka Maria Kobilynska, Francesco Braida, Robin Faidiga, Maximilian Faganel, Matteo Le Brum, Mateja Balta, Luka Pahor, Marta Pasi, Adele Fierro, Danjel Braini, Marta Jug in Martina Gergolet so skozi celo predstavo pokazali veliko spretnost pri obvladovanju jezikov, interpretaciji in samem igranju.

Branje književnih del je bilo povezano s plesnimi točkami. Pri tem je imela glavno zaslugo profesionalna plesalka Nika Bagon. Ustvarila je koreografije in izoblikovala različne scenografije: “Mislim, da je temelj in čar koreografiranja v tem, da se preko plesnih korakov podaja dušo, emocije in bistvo ponazorjenega … Koreografije ne želijo biti le goli opis nastopajočih likov, temveč manifestacija čustev in občutkov teh in vseh nas skozi življenje”.

Poleg koreografinje Nike Bagon je pri oblikovanju gledališke predstave sodelovala tudi kostumografinja Carlotta Nanut, ki je navdih za vse kostume dobila pri Madeleine Vionnet, modni kreatorki iz 30. let prejšnjega stoletja. Za projicirane videoposnetke, fotografije in risbe pa je poskrbel Daniel Peteani.

Gledališka predstava je bila pravi preplet dramskih monologov, plesnih, pevskih in glasbenih prizorov, video posnetkov ter risb dijakov, kot je v gledališki list zapisala sama režiserka Tjaša Ruzzier. Poetični kolaž je podaril publiki bogat, kulturen večer z izdelano uprizoritvijo pomena potovanja.

“Nerada dajem nasvete, ker jih še sama večkrat ne poslušam. Lahko pa povem, kaj je po mojem mnenju uspešno potovanje: je takrat, ko nimaš pričakovanj, ko potuješ z odprtim srcem”. To je bila končna misel in obenem nasvet režiserke: preprost, a vreden zapisa.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme