Podpirajmo se v upanju!

Piše: Danijel Devetak

G. Nicola Ban v središču Gorice vodi štiri večje župnije, med njimi stolnico, obenem je škofov vikar za evangelizacijo in zakramente, odgovoren za mladinsko pastoralo, poučuje na medškofijskem semenišču itd. Kot duhovnik zna biti zelo pozoren do oseb in njihovih potreb. Zato je vsak pogovor z njim vedno zelo plodovit in posebno dragocen.

Kako doživljaš ta posebni post? Osebno in kot župnik štirih večjih goriških župnij?
Kot duhovnik sem srečen, ker živim v skupnosti z drugimi duhovniki. Skupaj lahko darujemo mašo, skupaj molimo, vsak ima nato svoje delo, možnost biti v tišini, kaj več študirati, pa tudi možnost biti skupaj. S tega zornega kot mi te razmere pomagajo dobro živeti ta postni čas kot čas tišine, molitve in razmišljanja. Kot župnika pa me to, kar se dogaja, spravlja v veliko stisko. Čutim odgovornost, da bi animiral duhovno življenje oseb v naših skupnostih. Tradicionalnih sredstev, ki smo jih za to vedno uporabljali, sedaj nimamo na razpolago. Manjkajo mi osebna in skupinska srečanja, skupno obhajanje evharistije, skupna molitev itd. Mi manjka se srečati s skupnostjo, s posamezniki, pa tudi marsikdo mi pravi, da mu manjka se srečati z mano. Zaradi tega je ta post še bolj čas neke praznine, pomanjkanja nečesa, v pričakovanju na Veliko noč, ki ne vem, če bo 12. aprila. Velika noč za nas bo, ko bomo spet mogli se srečati in skupno obhajati ta praznik.

V ponedeljek, 16. marca, je nadškof Redaelli ob prazniku mestnih zavetnikov daroval mašo v goriški stolni cerkvi (z zaprtimi vrati), ki ste jo neposredno predvajali po Facebooku. Ti si somaševal. Kakšne občutke si imel, na kaj si mislil?
Tudi tako stanje je lahko za nas duhovnike priložnost, da na novo odkrijemo pomen in vrednost posredovanja. Ena izmed obljub, ko postanemo duhovniki, je prav ta, da molimo za Božje ljudstvo, za usmiljenje za Božje ljudstvo prek molitve, molitvenega bogoslužja in obhajanja zakramentov. Ko je Božje ljudstvo navzoče, je to sporočilo močnejše, prav tako je močnejše vzpostavljanje smisla neke skupnosti. V odsotnosti Božjega ljudstva je tistega dne v meni prevladovala razsežnost posredovanja. Med mašo sem imel v mislih razne osebe, ki sestavljajo našo skupnost, vse mesto, različne stvarnosti, ki morda potrebujejo več molitve, na tiste, ki delajo, na tiste, ki skrbijo za bolnike, za trgovine, prevoze itd. Tisto mašo sem torej doživljal v molitvi za osebe, ki tudi v tem trenutku oživljajo mesto.

V tem času, ki ga je nekdo označil za “čas črede brez pastirjev in pastirjev brez črede”, se v cerkvah ne obhajajo ne maše ne obredi. Je kakšna cerkev odprta? Je mogoče vstopiti, ne da bi tvegali kazensko ovadbo?
Cerkve moje pastoralne enote kot tudi druge goriške cerkve ostajajo odprte. Mislim, da iti od doma, da bi šli v cerkev, ni dovoljeno. Če pa kdo gre po nujnih nakupih, da napolni zaloge testenin in drugih jestvin, po poti pa stopi trenutek v cerkev, da bi zapolnil tudi svojo potrebo po Bogu, mislim, da na kaj takega lahko vsaj pomislimo. Iti nalašč ven, ne; če pa je kdo že zunaj in najde odprto cerkev, mislim, da si nekaj malega lahko dovoli. V tem izrednem stanju je bilo seveda povedano, da so bistvene potrebe jesti in piti, imeti na razpolago internet in zadostiti tehnološkim potrebam. Duhovne potrebe so bile morda malo podcenjene oz. niso bile izrecno vzete v poštev. Mislim, da bi v tem trenutku bilo pomembno posvetiti skrb tudi tej razsežnosti, ki je pač neka javna stvarnost; duhovna razsežnost lahko pomaga zdržati in imeti moč v takem stanju, ki res ni lahko, zlasti ker se zdi, da ne bo zelo kratko. Lahko nam pomaga, da ne izgubimo razsodnosti, da ohranimo neko kakovost odnosov, da ne pademo v obup. Skrbeti za lastno duhovno razsežnost koristi tudi vsej družbi. Zato so odprte cerkve že same po sebi simbol, da je ta razsežnost odprta in da moramo skrbeti tudi zanjo.

Mnogim manjka evharistija, vir in višek krščanskega življenja. Kaj bi povedal o tem?
Obstaja več možnih poti. Če osebno ne morem biti prisoten pri evharestiji, jo spremljam na drugačen način. Na razpolago imamo veliko instrumentov: že dolgo let obstaja Radio Maria, ki oddaja trenutke molitve, pa TV2000, druge radijske postaje, ki prenašajo obrede, veliko duhovnikov neposredno predvaja maše po Facebooku itd. Radio Maria npr. ponuja tudi možnost t. i. duhovnega obhajila. Druga pot, ki je bolj zahtevna, bi pa morda bila bolj zrela, je ta: to je trenutek, da bi dali večjo vrednost družinski liturgiji. Vsaka družina je nekakšna domača Cerkev. V teh letih smo poudarjali razsežnost občestvene liturgije; toda ves judovski svet, deloma tudi svet neokatehumenov pa npr. poudarjata družinsko liturgijo. Tudi v družini je mogoče moliti oz. živeti evharistične geste: če bi torej bil primeren trenutek, npr. v nedeljo, ko se družina zbere, ko člani prosijo drug drugega odpuščanje za to, kar je morda bilo narobe med tednom, če skupaj poslušajo Božjo besedo, jo skupaj pokomentirajo, molijo za osebe, ki so jim blizu, se za to in drugo zahvaljujejo, je tudi to evharestija. To je razsežnost domače, družinske Cerkve. Tudi to je lahko evharestija. Z druge strani nam ne škodi občutiti malo lakote, čutiti, da nam manjka maša. Tako se lahko bolje zavemo, kakšen dar imamo, ki ga včasih tudi podcenjujemo. Imamo toliko maš, toliko možnosti vsako nedeljo … Malo lakote nam mogoče pomaga, da vse to bolj cenimo.

Kaj pa zakrament sprave? Bliža se Velika noč … Je mogoče se spovedati po telefonu, on-line, brez fizične prisotnosti duhovnika?
Prejšnji teden je generalno tajništvo Italijanske škofovske konference izdalo okrožnico o obhajanju zakramentov v času izrednih razmer, posvečeno primeru koronavirusa. O spovedi pravi, da je možna, če sta vernik in duhovnik oddaljena vsaj en meter, če sta po možnosti na odprtem ali v večjem in prezračenem prostoru, ne v spovednici, in vsekakor z zaščitno masko. To je predvideno, čeprav je težko upravičiti razlog, zaradi katerega zapustimo dom. Počakajmo in preverimo, kako se v naslednjih tednih, v pričakovanju Velike noči, še spremenijo stvari. V Gorici v tem trenutku ni cerkve, kjer bi bilo možno se spovedati. Kvečjemu bi bilo to možno, če se duhovnik in vernik zmenita ali če utegneta uskladiti potrebe, zahteve in omejitve obeh. Spoved je pomembna za hude grehe, za resne zadeve. Lahko pa tudi v osebni molitvi na novo odkrijemo prošnjo po odpuščanju, osebno in na družinski ravni: najti trenutke, ko drugega prosimo odpuščanje za svoje šibkosti, ko ga prosimo, naj moli za nas. Tudi to je način, da okušamo usmiljenje in spravo.

Kaj lahko stori krščanska skupnost v tem trenutku, da konkretno izkaže svojo bližino človeku v potrebi ali stiski?
Krščanska skupnost že dela veliko. Karitas še naprej spremlja veliko ljudi in jim pomaga. Centri za poslušanje niso odprti, je pa možnost koga klicati po telefonu. Biti blizu ljudem ni samo naloga duhovnikov, temveč vseh kristjanov. Zato se lahko vsi skupaj učimo imeti dobre, kakovostne medosebne odnose, v tem času jih lahko gojimo po telefonu. Če imamo kaj več časa, jih kar negujmo. Kakšno priložnost nam dajejo dobri sosedski odnosi: če je npr. v stanovanjskem bloku kdo bolj občutljiv, lahko reče sosedu, da gre po nakupih in mu kaj priskrbi, če potrebuje. Tudi to je lahko lepo znamenje bližine. Prek sredstev, ki jih nudi internet, lahko preizkušamo veliko drugih oblik medosebne bližine: možne so video konference, sestanki, pa tudi družbena omrežja nas lahko povezujejo. Tudi to je način, zlasti za mlajše, da ostajamo blizu drug drugemu.

Morda še zadnji poziv?
Pomembno je, da drug drugega podpiramo v upanju! V tem trenutku skrbeti za skupnost pomeni se ne srečati v skupnosti. Je paradoksalno, in vendar je tako. Čuvajmo in hranimo upanje, pazimo, da ne zapademo v obup, ki se z lahkoto prelevi v prezirljivo kritiko ali opravljanje!

Pogovor: g. Nicola Ban

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme