Podobe, ki so preromale ves svet
KCLB / Predstavitev Zgodb iz Svetega pisma
Pri reviji Pastirček sta izšli knjigi za otroke z naslovom Zgodbe iz svetega pisma (Stara zaveza in Nova zaveza) avtorjev Paole Bertolini Grudina in Walterja Grudine. Gre za knjigi, ki nista samo veroučni knjigi oz. delovna zvezka, temveč dar, ki ga je ilustratorka, žena in mati petih otrok Paola Bertolini Grudina pustila celotni skupnosti. Predstavitev, ki je bila v atriju KC Lojze Bratuž v četrtek, 13. aprila, je bila predvsem priložnost, na kateri so se njen mož in prijatelji spomnili na ljubljeno umetnico in ilustratorko, ki je umrla pred dobrimi tremi leti.
Po uvodnem petju OPZ Emil Komel, ki je nastopil pod vodstvom Damijane Čevdek Jug in ob klavirski spremljavi prof. Elisabette Cavaleri, je množično občinstvo pozdravil urednik otroške revije g. Marijan Markežič. Zahvalil se je vsem sodelavcem Pastirčka, osebju tiskarne Grafica Goriziana ter seveda Paoli in Walterju Grudini za dolgoletno sodelovanje. Besedo je nato prevzela Daniela Klanjšček: prebrala je zapis, recenzijo, ki jo je napisal prof. David Bandelj. Preko njegovih besed so navzoči globlje razumeli delo in sporočilo zakoncev Grudina. Bandelj je svojemu zapisu dal naslov Labodji spev, ki to ni, osredotočil se je namreč na dejstvo, da zgodbe iz Svetega pisma Paole Bartolini Grudina in Walterja Grudine še živijo, “razširjenost njenih ilustracij, ki so izšle v več kot tridesetih jezikih, je več kot zgovoren dokaz kvalitete in trajnosti.” Zgodbe in ilustracije se torej nadaljujejo “v naših malih, a pomembnih življenjih, … ti dve knjigi učita, kako je človeška majhnost in nevrednost bila vredna Večnosti.”
Zgodbe iz Svetega pisma prebirajo mladi bralci Pastirčka že več let. Paola Bertolini Grudina jih je naslikala s svojo značilno barvno paleto, s katero ji je uspelo osvetliti delček življenja, v katerem se otroci počutijo obdane z ljubeznijo in toplino. Pred nekaj meseci je te zgodbe njen mož Walter, ki jim je tudi zapisal tekstovno podlago, zbral in uredil v dveh knjigah. David Bandelj imenuje zakonca Grudina “ustvarjalni tandem”, ki je s posebno pazljivostjo do otroške duše predajal pomembno sporočilo, “ki ni le katehetsko, temveč tudi življenjsko”. Po njegovih besedah sta zakonca svetopisemske dogodke predstavila z željo po tem, da bi jih otroci doživljali skozi pristnost, tudi skozi igro, Paoline barvne ilustracije izžarevajo zaupanje, svetlobo, mir in predanost. “Paola in Walter sta pisala to zgodbo z veliko ozaveščenostjo, da je ne bosta uspela dokončati skupaj v tem življenju, ampak sta moči usmerila v pričevanje, kar zagotovo ta dvojček knjig je.”
Na predstavitvi je Walter Grudina razložil, da je njegova žena začela slikati zelo pozno, ko so njuni otroci že obiskovali šolo, in z velikim občutkom hvaležnosti do Boga. Sam jo je spodbujal in ji pomagal, zgodbe sta ustvarjala skupaj, tako besedila kot ilustracije. Ilustratorka je bila pri delu izredno hitra, pred tem pa se je ob branju besedila poglobila, poiskala je navdih. Bila je samouk, nadarjena umetnica, ki je s svojimi barvami in nežnimi podobami nagovarjala otroke in odrasle. Kljub težkemu otroštvu je bila empatična in tankočutna, likom iz svetopisemskih zgodb je vdihnila posebno toplino, življenjskost, ki v bralcih spodbuja razmišljanje, na enostaven, a gotovo ne suhoparen ali banalen način jim je predaja Božje sporočilo. Njene ilustracije bodo predvidoma februarja leta 2024 predstavili javnosti tudi na samostojni razstavi, ki bo nastala v okviru EPK 2025 in s pokroviteljstvom goriške nadškofije, je še napovedal Walter. Predstavitev knjig v KCLB je sklenila otroška pesem: nastopil je namreč tudi OPZ F.B. Sedej iz Števerjana pod vodstvom Martine Hlede Komjanc in ob spremljavi Martine Valentinčič. Ganljive trenutke v atriju Kulturnega centra Lojze Bratuž med pričevanjem Walterja Grudine je nazadnje prekinil radostni glas otrok, katerim je umetničino delo posvečeno.
Avtor je tudi povedal, kako je kot veroučitelj v razredu iskal pogled otroka, ki je “neviden, zapuščen, popolnoma nebogljen in z občutkom manjvrednosti”. Gledal ga je, v njem prepoznaval samega sebe in življenjsko zgodbo svoje žene, želel mu je dati nekaj lepega, ljubezen, “trenutek večnosti”. Ob listanju njunih knjig je razvidno, da avtorja svet otrok dobro poznata, razumeta jih, zreta jim v oči in dušo, s svojim delom delita sporočilo, da Bog vsakogar ljubi.
Tudi Paola Bartolini Grudina je v trpljenju občutila Božjo ljubezen, globoko mu je zaupala. “Paola se je vsak dan zahvaljevala Bogu za vse to, kar je storil zanjo. Ganjena je bila, molila je, čutila, kako jo je Bog imel rad,” je dejal. Zakonca Grudina sta skozi svojo zgodbo in v odnosu z Bogom spoznala odrešenje. “Ko je odhajala, sva se šest dni in šest noči držala za roko. Obujala sva spomine in se zahvaljevala. Še danes čutim toplino njene roke, kot da bi jo sedaj držal v svoji. To ni le spomin, to je njena prisotnost.”
