“Podlaga skavtizma so zdrave vrednote življenja!”

Piše: Matevž Čotar

Pogovor / Vlasta Novak in Matia Premolin

Meseca oktobra so tržaški slovenski skavtje praznovali 70. obletnico ustanovitve. Skavtsko gibanje, ki je nastalo pred več kot stoletjem, je privlačilo in zaznamovalo marsikaterega mladostnika. Vrednote združevanja in vzgajanja mladine so spoznali veliki ljudje na Tržaškem, ki so ustanovili slovensko sekcijo skavtov v Italiji, kar je bil pravzaprav začetek plodne in čudovite zgodbe Slovenske zamejske skavtske organizacije. O pomembnem gibanju smo se pogovorili z dolgoletnima skavtoma in načelnikoma Matio Premolinom in Vlasto Novak.

70 let … To je kar nekaj …

Matia Premolin: Seveda, to je že zgodovina. To so bili temelji, brez katerih danes skavtizem pri nas ne bi obstajal. Zahvaliti se moramo gospodu Lojzetu Zupančiču, kateremu je sestra Marica podarila knjigo Roberta Baden-Powella Skavtstvo za fante, prof. Ivanu Theuerschuhu, dr. Otonu Bercetu in dr. Jožetu Prešernu. Zaradi teh rojakov je zaživel slovenski skavtizem v Trstu in nekaj let kasneje tudi v Gorici. Brez njihovega truda, rednosti, požrtvovalnosti in vztrajnosti verjetno danes ne bi govorili o tem.

Vlasta Novak: Prve sestanke so slovenski skavtje imeli že leta 1951, v Škednju, s skupino devetih fantov, ki so se navdušili in s skavtskim duhom redno obiskovali srečanja. Nekaj mesecev kasneje je nastala tudi skupina v Rojanu in že leta 1952 so organizirali prvi skavtski tabor na Sv. Višarjah. Gibanje je postalo prav “nalezljivo” in se je v kratkem času razširilo tudi pri Sv. Antonu, Sv. Jakobu in kasneje po celem tržaškem ozemlju. Navdušenje za pustolovščino, igro, ljubezen do slovenstva in domovine, vere in druženja med mladimi je bilo res tako veliko, da se je na pobudo dr. Jožeta Prešerna leta 1959 ustanovila prva skupina deklet, Slovenskih tržaških skavtinj. Tudi tega ne smemo pozabiti. Tudi to obletnico smo primerno obeležili leta 2019. Bilo je pravo praznovanje z mladimi in starejšimi skavtinjami. Povabili smo tudi eno od ustanoviteljic, gospo Ljubo Smotlak.

Teh 70 let ste v oktobru tudi lepo obeležili …

V. N.: Bil je enkraten dan. Bili smo prisotni vsi skavtje, starejši in mlajši. Vse skavtske veje so bile pomešane in bil je res doživet dan v središču našega mesta v zalivu. Delovanje je večkrat ločeno po vejah in stegih, zato so skupne pobude res lepo doživetje. Bil je lep trenutek, ki nas je združil in spomnil, kako nam je skavtsko gibanje pri srcu. Cerkev je bila med mašo do kraja zasedena, sprehodili smo se po centru Trsta, ustavili na različnih točkah, ki so bile pomembne za slovenski skavtizem na Tržaškem. Takrat je bilo med drugim obdobje volitev in Trst je bil živahen. Ta je bila lepa priložnost, da so ljudje videli, koliko je slovenskih skavtov.

M. P.: Prav vsi smo uživali lepi oktobrski dan. Mlajši so na igriv način spoznali zgodovino skavtizma, starejši so pripovedovali zgodbe, anekdote in se spominjali na stare čase, vsi pa smo si ogledali skrite kotičke Trsta in prave mejnike slovenskega skavtskega gibanja. Praznovanj pa ni konec. Za 70-letnico je nastala delovna skupina in dogodek v Trstu je bil le začetek. V mislih imamo namreč še vrsto pobud, ki bodo zaživele do konca skavtskega leta.

Čeprav nista vrstnika, vidva spadata v tisto generacijo, ki se dobro zaveda, kako se je živelo nekoč in kako danes. Doživela sta namreč neko medgeneracijsko spremembo … V čem se je spremenil skavtizem v teh letih? Kako je s številkami oz. obstaja še zanimanje za skavte?

M. P.: Ja, prav gotovo se mladina oz. posamezne generacije spreminjajo in pri skavtih skušamo biti na to zelo pozorni. Potrebe družbe so namreč v različnih časih drugačne, in to dobro preštudiramo s svojimi štiriletnimi vzgojnimi načrti. Znotraj delovne skupine se sprašujemo prav o tem, kako spreminjati naš način dela glede na potrebe družbe, območja, okolja oz. mladine. Način dela se zato spreminja, skavtske vrednote pa ostajajo nespremenjene.

Približno do leta 2000 je bil vpis v skavte skoraj avtomatičen za nekatere družine. Potem pa se je družba hitro razvijala in spreminjala ter doživljala porast vseh možnih kulturnih, zborovskih, športnih in drugih dejavnosti in tudi vpis v skavte ni bil več tako samoumeven. Zato moramo danes skavtje tudi na drugačen in bolj intenziven način predstavljati našo ponudbo in obrazložiti staršem, kaj pomeni in kaj prinaša skavtska pot. To je način življenja, ki ga ne ponuja nihče drug! V tem smo bili v letih tudi uspešni in mislim, da smo s številkami lahko zadovoljni.

V. N.: Jaz sem nekoliko starejša od Matie, zato to spremembo še toliko bolj opažam. Predvsem to, da imajo mladi toliko pripomočkov, da se je način srečanja, pogovarjanja popolnoma spremenil. Zelo so na tekočem in z vseh strani bombardirani z informacijami. Pri nas je bilo bolj pomembno srečanje v živo, pogovor in potem dejanja. Samo s pogovorom smo bili na tekočem. Seveda obstajajo pozitivne in negativne plati. Mladi imajo danes neverjetno fantazijo, a manj, recimo, ročne spretnosti. Prav na to jih opozorimo in naučimo nekatere aktivnosti, ki jih današnja družba nekoliko zanemarja.

Zanimanje pa ostaja, kar je neverjetno, če pomislite, koliko je staro to gibanje. Skavtizem še vedno privlačuje, ker je zgrajen na zdravih vrednotah in ne gre z lahkoto v pozabo.

Omenila sta vrednote, te so še toliko bolj pomembne in aktualne v teh časih, ko zaznamujemo vedno večjo ciničnost v ljudeh, kajne?

V. N.: Absolutno drži. Bratstvo, narava, iskrenost in duhovnost so vrednote, ki so pri skavtih vedno v ospredju in so aktualne vedno, toliko bolj v teh časih. Duhovnost je še posebno v krizi in se predvsem pri mladih izgublja. Skavtsko gibanje pa to krepi, tudi v sodelovanju s posameznimi župnijami. Višek skavtskega življenja pa je tabor, in to je takrat, ko so skavti v največjem stiku z naravo. Tam se naučijo živeti samostojno, poskrbeti zase, za opremo in živeti v skladu z naravo.

M. P.: Skavtske vrednote so še zelo močno občutene in te je treba mladini posredovati. Zelo aktualna tema, kot je že omenila Vlasta, je tudi skrb za okolje in spoštovanje narave. Sicer mlajši verjetno bolje razumejo to problematiko kot starejši, jih pa pri skavtih skušamo naučiti spoštovanje do narave in jim dopovedati, da če bomo mi spoštljivi, bo tudi ona do nas. Ohraniti je treba čut, da je narava dobra z nami in da je treba sprejeti to, kar nam daruje. Tako tudi, ko je na primer slabo vreme oz. dež, veter, lahko gremo vseeno na pohod, na izlet z nasmehom in se kaj naučimo. Mokri in veseli, kot je pravil ustanovitelj Baden Powell “ni lepega ali slabega vremena, je dobra ali slaba oprema”.

Kako je potekalo delo v času pandemije?

M. P.: Najbolj zahtevno in mučno je bilo razumeti, kaj od nas zahteva država, v smislu kaj nam dovoljuje in kaj prepoveduje. Bilo je nerodno z začetnimi pravili, ki naše organizacije niso še upoštevala, in seveda to nas je strašilo, če in kako bomo izpeljali naše dejavnosti. Med pokrajinskimi načelniki pa smo se zelo dobro razumeli in smo s pomočjo deželnega načelnika pripravili pravila, da je delovanje lahko steklo. Prve mesece je bilo bolj travmatično, ker je bilo popolno zaprtje, potem pa je delovanje (na odprtem) steklo neprekinjeno, seveda prilagojeno situaciji posameznih mesecev, a smo do danes speljali prav vse, kar smo si zamislili.

V. N.: Jaz bi dodala, da smo skušali speljati vse, kar nam je tudi uspelo, in se v varnosti družiti v zunanjih prostorih, predvsem v začetku pandemije, ko so bile zamrznjene dejavnosti, aktivnosti oz. šola. Takrat smo poskrbeli, da so se otroci vsaj srečali in se malo družili, v tistih težkih trenutkih, saj so bili kar nekaj časa sami in so izgubili dragocen čas med vrstniki.

Območje Trsta je obširno, sta z logističnega vidika težka organizacija in sodelovanje?

M. P.: Na Tržaškem imamo dva stega, tržaškega in kraškega. Stega delujeta avtonomno, a tudi veliko sodelujeta in se povezujeta, predvsem med enakimi starostnimi skupinami in voditelji. Dosti je dogodkov med letom, ko smo vsi skupaj, kot npr. Marijanski shod, Hvaležnica, Jurjevanje, Prejem luči miru iz Betlehema, Dan spomina, Križev pot ipd. Nekatere skupne dogodke imamo seveda tudi na deželni ravni z goriškimi skavti. Delovanje med stegi je torej dobro, vse pa se da nadgraditi.

V. N.: Tako je, pomembne so tudi delovne skupine znotraj skavtske organizacije, ki jih imenujemo tropi in trajajo, kolikor je pač potrebno. Imamo številne skupine, ki se srečujejo in organizirajo na različnih področjih oz. so odgovorne za različne pobude. Tako imamo trop za 70-letnico, zunanjo podobo, bazoviške junake, za administracijo in tretji sektor itd. Posebna skupina se sestavi tudi za dogodke, ki so že stalnica v naši slovenski narodni skupnosti. Tako bi želela omeniti Nagrado Nadja Maganja, ki mi je zelo pri srcu, saj sem neutrudno Nadjo tudi poznala (bila je tudi skavtinja) in tudi zato, ker nagrado podeljujemo (skupaj z drugimi organizatorji in Nadjino družino) ženskam, ki pomagajo in pokažejo neizmerno ljubezen do bližnjega.

Pomemben faktor je skupnost voditeljev, kajne?

V. N.: Seveda, brez voditeljev je težko nadaljevati. Mislim, da smo v tem trenutku lahko zadovoljni s številom voditeljev. Imamo lepo število mladih oz. klanovcev, ki se ob odhodu odločijo za vstop v skupnost voditeljev. V teh mladih je vidno, da živijo za skavtizem, saj so vedno na razpolago pri organizaciji in so zelo navdušeni, povezani in dosledni. Tako da jih je treba prav pohvaliti.

M. P.: Če se redno in dobro dela, se delo in cilji tudi obrestujejo. Tako je tudi za posredovanje skavtskih vrednot in tudi praktičnega dela oz. organiziranja skavtskega gibanja. Kot je povedala Vlasta, nekaterim smo to posredovali in so se tudi z navdušenjem zavzeli, da bi nadaljevali to, kar nam je vsem pri srcu.

Vidva sta bila uspešna načelnika, ki sta pred kakšnim mesecem pustila vodstvo novim silam. Sta pustila tržaške skavte v dobrih rokah?

M. P.: Prepričan sem, da bo naše delo steklo tudi z novim pokrajinskim vodstvom, ki je zelo pomlajeno. Sestavljajo ga načelnika Saša Marsetti in Nada Tavčar, tajnica Kristina Visintin, blagajničarka Valentina Sosič, gospodar Tomaž Petaros, g. Tone Bedenčič pa je ostal naš duhovni vodnja.

V. N.: Zelo sem zadovoljna, da smo predali delo novim načelnikom. Ti so mladi, a to ne pomeni, da ne vedo, kaj sprejemajo. So zelo resni, odgovorni in sposobni. Kljub mladosti so že od nekdaj prisotni v skavtski organizaciji, imajo taborne šole in so dovolj pripravljeni. Biti načelnik je velika odgovornost, a prepričana sem, da se bodo dobro odrezali v tej vlogi.

Kaj si želita za prihodnost tržaškega skavtskega gibanja?

M. P.: Kot sem prej omenil, sodelovanja se dajo vedno nadgraditi. V teh zadnjih letih smo kljub pandemiji zelo utrdili odnose z italijanskimi skavti na Tržaškem in drugimi organizacijami. Radi bi ojačili sodelovanje tudi s taborniki RMV. Ker imamo lepo število voditeljev, upam, da bomo lahko ponudili skavtsko življenje tudi v drugih kraških vaseh.

V. N.: Enkrat skavt vedno skavt. Vsi, ki so bili pri skavtih, so povedali, da je bilo lepo in da izkušnje nosijo vedno v srcu. Upam, da bosta skavtsko gibanje in skavtski duh ostala nesmrtna in spremljala prihodnje generacije, saj podlaga skavtizma so zdrave vrednote življenja, ki bi jim morali vsi slediti.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme