Suzin svet

Podarjena toplina

Podarjena toplina

Piše Suzi Pertot / Drobec dobre volje, da je svet lepši

Zadnje dni je kar vroče. Poletje je pač in tisti, ki me poznajo, vedo, da sem tega vesela in da vročino obožujem. Kljub temu da morava z možem veliko časa namenjati vrtu in zalivanju. Letos, čeprav me nihče ni prosil za to, zalivam tudi sosedovo na novo zasajeno živo mejo, ki se še ni dodobra ukoreninila in je zato tem bolj občutljiva za sušo. Sicer cev ne seže do sosedovega vrta in zato moram tja nositi težke zalivače, polne vode. A zakaj bi pustila, da mlade rastline usahnejo. Taka sem. Ko zalivam komaj trideset centimetrov visoko grmičevje, pomislim, kako bo sosed zadovoljen, da je živa meja preživela. Onadva z ženo živita namreč v Trevisu, k nam prihajata samo za mesec dni na počitnice, z že odraslimi otroki in številnimi vnuki. Tedaj, avgusta, naša soseska zadiši po življenju, smeh in veselje obarvata poletje. In tudi nama je prijetno, ker nekaj otroškega hrupa vedno in povsod dobro dene.
Giuseppe je rojen v srednji Italiji, med gorami, med gozdovi pravzaprav, in ljubi zelenje in drevesa. Ne samo, da jih ljubi, spoštuje jih, neobhodno potrebni so mu, da lahko svobodno zadiha, kot sam pravi. Letos so ostali lastniki majhnega bloka, v katerem imajo počitniška stanovanja, dali posekati več dreves, predvsem smrek, oreh in cipreso sem rešila jaz z odločnostjo in trmo. Prijatelji, ki me poznajo, že vedo, o čem govorim. Giuseppe mi je bil za odločen nastop, s katerim sem dala obrezovalcu minuto časa, da izgine z mojega zemljišča in pusti drevesa, ki rastejo na meji z mojim vrtom, pri miru, močno hvaležen. Objela sva se, kot se lahko objamejo samo ljudje, ki znajo biti vedno iskreni, pristni in velikodušni. Giuseppe ima veliko srce. Odločen je in delaven, čeprav jih ima že krepko čez sedemdeset. In se ne da. Ko sva skupaj gledala prazno dvorišče in štore brez življenja, me je prijel za ramo… Ne skrbi, Suzana, posadil bom živo mejo, ne bova ostala brez zelenja. Drevesa so naša pljuča. On in jaz dobro veva, kako pomembna so drevesa, ko živiš ob cesti. Ljudje pa se jih bojijo. Čeprav nikogar ne poznam, razen kakega nesrečnega gozdarja, ki bi umrl zaradi drevesa. Veliko pa jih poznam, ki so podlegli boleznim, raku na primer… A ljudje se bojijo dreves in jih podirajo, kot bi bila naši največji sovražniki.
In tako se je zgodilo, da sva šla z možem za tri dni v gore, ko sva se vrnila, pa je bila ob sosedovi hiši nova živa meja. Komaj posajena. Ker se seveda grmovje še ni ukoreninilo, so bili listi že čez nekaj dni povešeni, nekateri so že začeli rumeneti. Ali naj pokličeva po telefonu, je vprašal mož. Ne bova, sem rekla, kaj bi ga motila, saj sta z ženo itak daleč. In zdaj že dva meseca redno nosim težke zalivače, polne vode, k sosedu in zalivam mlada drevesca, ki zaradi zalivanja ponovno poganjajo in rasejo. Ko se bosta soseda vrnila, vem, da bosta vesela zelenja, ki se je že bujno razraslo in zakriva cesto. Giuseppe in jaz nimava rada cest, nimava rada hrupa. Niti radovednih pogledov. Rada imava zelenje. Rada imava drevesa v vsej njihovi veličini. Ponosne ciprese, radodarne orehe, smreke, ki znajo toliko povedati o gorah, o divjini. In imava rada naravo. Ko bi grmiči usahnili, bi bilo sosedoma hudo. Nič jima ne bom pravila, kako sem zalivala, pomislim, nima smisla. To bi bilo tako, kot bi zahtevala plačilo, vsaj butiljko vina. Že itak mi jo rada prineseta. Pa ne zalivam za vino. Zalivam, da bosta zadovoljna, da jima bo lepo in bom uživala, ko ju bom videla nasmejana pred hišo. Zalivam, da bosta pozabila na posekana drevesa. In praznino. Pa četudi nikoli ne bosta izvedela, da sem v toplih, prelepih poletnih večerih nosila zalivače k živi meji in medtem poslušala slavčka in sove, ki so skovikale nekje daleč na obronkih Stare Gore. Tam, od koder se vidita Korada in polna luna, ki vzhaja izza njenih grebenov.
Velikokrat se trudimo z darili, ki so draga in večkrat celo nekoristna, pozabljamo pa, da je čisto enostavno razveseliti človeka. Vsakdanja sreča je v majhnih, bežnih pozornostih, v trenutkih, ko se srečajo oči, ko ukradeš nasmeh, ko dobiš v dar bližino ali objem. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

 

08.07.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!