Po poteh Josipine Turnograjske: izlet PD Vrh Sv. Mihaela

V torek, 20. avgusta 2024, smo se nekateri člani in prijatelji Prosvetnega društva Vrh sv. Mihaela odpravili na že 26. izlet po slovenskih poteh. Letos je bil posvečen Josipini Urbančič Turnograjski, prvi slovenski pisateljici, pesnici, skladateljici, pianistki in pravljičarki, ki je s pogumom ter nadarjenostjo vstopila v izrazito moški svet.

V zgodnjih urah smo se z Vrha podali v Potoče pri Preddvoru, kjer stoji grad Turn. Tu se nahaja spominska soba, posvečena tej mladi umetnici, ki je ustvarjala pod psevdonimom Turnograjska. Sprejela nas je dddr. Mira Delavec Touhami, ki je življenje posvetila študiju te izredne osebnosti. Izdala je že veliko knjig in si še vedno prizadeva, da bi bila Josipina primerno ovrednotena.

Josipina se je rodila 9. julija 1833 v družini Urbančič na gradu Turn. Oče je bil Janez Nepomuk (1797–1841), mati pa Jožefina (roj. Terpinc, 1813–1898). Imela je še štiri brate. Leta 1841, ko je bila Josipina stara osem let, ji je umrl oče. Na grad jo je na prošnjo matere hodil učit Janez Kastelic, ki ga je nato nadomestil kaplan Lovro Pintar. Poučeval jo je zemljepis, zgodovino, matematiko, grščino in verouk, medtem ko se je francoščine in ruščine lotila sama. Poleg znanja ji je v srce položil izjemno ljubezen do slovenskega jezika. Alojz Potočnik jo je učil igranja na klavir in komponiranja. Prelomnica v njenem življenju je nastopila v avgustu 1850, ko je na Turnu spoznala Lovra Tomana iz Kamne Gorice (1827–1870, kasneje znan politik in pesnik). Med njima se je razvilo bogato triletno dopisovanje, v katerem sta si izmenjala več kot 1100 ljubezenskih pisem. Ohranjena pisemska korespondenca velja za eno najobširnejših v slovenskem jeziku. Polna je zgodovinskih podatkov iz tistih časov. Josipino je slikarsko upodobil Matevž Langus, in sicer jo je imel za model sv. Lucije v šentflorjanski cerkvi v Ljubljani. Josipina in Lovro sta se 22. septembra 1853 poročila v grajski kapeli na Turnu. Po poroki sta se, skupaj z njeno materjo in bratoma, preselila v Gradec, kjer je imela decembra 1853 splav. Nato je ponovno zanosila in konec maja rodila mrtvega otroka ter kmalu za tem, 1. junija 1854, umrla, stara niti enaindvajset let. Pokopana je v Gradcu na pokopališču sv. Lenarta, kjer je še danes njen grob.

Pisala je povesti, pesmi, komponirala klavirske skladbe in napeve za slovenska besedila. Ustvarjati je začela pri sedemnajstih letih in končala s smrtjo (1833–1854). Bila je prva, ki je v slovenski pripovedni prozi uporabljala številne motive/teme (celjski grofje, stanovske prepreke, ukazovanja in poniževanja itd.). Z delom Rozmanova Lenčica je postala prva slovenska pravljičarka. Napisala je krajevno črtico Na grobu Prešerna. S svojimi deli je presegala ozke narodnostne omejitve, saj je želela, da bi bila slovenska literatura odprta do evropske. Je prva avtorica, ki ni le gradila slovenske ženske literarne tradicije, temveč so njena dela pomenila tudi prelomnico z obstoječimi literarnimi vzorci, saj je v svojih povesticah izpostavila močne, samostojne, narodno zavedne in neodvisne ženske like, ki se zavedajo lastne svobode in posledično tudi svobode naroda. Bila je cenjena na ruskem dvoru, na Slovaškem in v Bolgariji. Josipinina vdanost pisanju, glasbi, ljubezni do slovenskega jezika in narave je jasno izražena v vsakem njenem delu. Želela si je, da bi bili Slovenci kot narod bolj povezani in da bi nas navdihovala lepota naše dežele. Menila je, da lahko le združeni služimo sebi in narodu ter tako ohranjamo dediščino slovenskega prostora.

Gospa Mira nas je nato pospremila v cerkev sv. Petra v Preddvoru. Postavili so jo savinjski grofje konec 10. in začetek 11. stoletja. Prvič je bila pisno omenjena v listini, ki je bila sestavljena v Ogleju 1. aprila 1154. Skupno z gradom Dvor, ki je v neposredni bližini, je bila tarča turških napadov. Postala je župnijska cerkev v Preddvoru, ki ima sedaj osem podružničnih cerkva.

Po kosilu v domači gostilni Pri Majču smo se odpravili k umetnemu jezeru Črnav, primernemu za sprehode. Sledil je ogled gradu Dvor v Preddvoru. Grad velja za enega najstarejših gradov v Sloveniji (omenja se že v letu 1147), ki pa se ni ohranil v celoti. Njegova današnja podoba je rezultat prezidav v 18. in 19. stoletju, vendar so še vidni nekateri arhitekturni elementi, upodobljeni v knjigi Slava vojvodine Kranjske. Med turškimi vpadi so grad in bližnjo cerkev sv. Petra dodatno utrdili v protiturški tabor. Njegova namembnost in lastniki gradu so se hitro menjavali. Okrog leta 2020 sta grad prevzela Florjan Sušnik (“grof Alfred”) in Tanja Šubelj (“grofica Anastazija”), ki sta že obnovila dvorec Rus in grad Štatenberg. Zdaj življenje vnašata v grad Dvor. Ob podpori Občine Preddvor, Zavoda za turizem, Zavoda za kulturno dediščino in s številnimi prostovoljci sta zavihala rokave in vsak konec tedna posvetila obnovitvi 32 sob in grajske kapelice. Poskrbela sta že za okolico dvorca. Ko smo vstopili v grad, smo takoj občutili vonj po kadilu in zeliščih. Grofica Anastazija je povedala, da z njenim grofom nudita doživljajski turizem, tako da vsi, ki želijo, lahko doživijo grajsko življenje z vsemi čuti (lahko se preoblečejo v tam shranjena oblačila, dotikajo razstavljenih predmetov, sedejo na stolice, stole in zofe ipd.). Sobe so opremljene s starim pohištvom, ki sta ga pripeljala z drugih gradov, tudi iz tujine in iz Benetk. Lepo so urejene spalnice, kuhinja, trgovina, garderoba, lovska soba, soba čarovnic, moška soba, kapelica sv. Florijana in tudi kavarna. V tej so nas ob koncu pogostili s penečim vinom, kavo, sirupi, orehovcem in sladkarijami.

Posebnost naših izletov je ta, da si res prizadevamo odkriti kraje, ki jih ljudje težko najdejo in si jih ogledajo sami. Srečni smo, da na naših poteh srečamo čudovite ljudi, ki v nas pustijo sledi, kot je bila letos dddr. Mira Delavec Touhami. Svojo raziskovalno dejavnost posveča predvsem Josipini Urbančič Turnograjski. Od leta 2012 skrbi za njen grob v Gradcu, ki ga je tudi obnovila. Sama pravi, da se je med njima stkala posebna vez, ki bo trajala celo življenje. Veselijo nas tudi ljudje, kot je grofica Anastazija, ki s svojo radoživostjo vlije kanček lahkotnosti v duše tistih, ki jo srečajo.