Po nedeljskih volitvah

Evropski parlament in referendumi

Podobno kot po vsej Evropi, je volilna nedelja prinesla premik v desno tudi v Sloveniji, ki je 9. junija petič volila svoje predstavnike v Evropskem parlamentu in jih tokrat v Bruselj poslala devet. Pomladne stranke so pravzaprav bile najbolj uspešne na vseh dosedanjih evropskih volitvah. Že četrtič je bila tokrat nesporna zmagovalka opozicijska SDS, ki si je v Evropskem parlamentu zagotovila kar štiri sedeže (Romana Tomc, ki je v Sloveniji prejela najvišje število preferenčnih glasov, Zala Tomašič, dr. Milan Zver in mag. Branko Grims). Gibanje Svoboda si je zagotovilo dva evroposlanca (Irena Joveva in obrambni minister Marjan Šarec), po en sedež so dosegli SD z dosedanjim poslancem Matjažem Nemcem in NSi s predsednikom stranke mag. Matejem Toninom. Kot novi akter se je pojavil dolgoletni kočevski župan Vladimir Prebilič z Vesno.

Rekordna, še nikdar na evropskih volitvah v Sloveniji tako visoka (več kot 41-odstotna), je bila volilna udeležba. Slovenija je med članicami EU, kjer se je najbolj povišala, v primerjavi z letom 2019 je bila višja za 12 odstotnih točk.

Sočasno z volitvami v Evropski parlament so se slovenski volivci prejšnjo nedeljo izrekali tudi na treh posvetovalnih referendumih: o ureditvi pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (t. i. evtanazijski referendum), o uvedbi preferenčnega glasu za volitve v Državni zbor ter o gojenju in predelovanju konoplje v medicinske namene ter gojenju in posedovanju konoplje za omejeno osebno rabo. Vse štiri referendume so volivke in volivci večinsko podprli: pri referendumih o preferenčnem glasu in konoplji za medicinske namene je bila podpora zares prepričljiva, pri preostalih dveh referendumih (o evtanaziji in zlasti o konoplji za osebno rabo) pa je šlo bolj na tesno. Vladajoča politika napoveduje pripravo zakonskih podlag, medtem del civilne družbe, ki je bila proti, pa že napoveduje pobude za zakonodajne referendume. Na poseben način je razdelila Slovence in politiko dilema pomagati pri prostovoljnem končanju življenja ali ne. Proti so se postavili (poleg SDS in NSi) tudi v Zdravniški zbornici in Slovenskem zdravniškem društvu, saj se sklicujejo na ustavno nedotakljivost človeškega življenja in na to, da “sodelovanje ali uboj bolnika ne pritiče zdravniškemu poklicu”; država pa da mora okrepiti paliativno oskrbo. Dr. Gabriel Kavčič, moralni teolog in tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference, je v komentarju o evtanazijskem referendumu za Družino zapisal, da ljudje očitno “žal hitro nasedemo cenenim čustvenim argumentom in strašenju pred trpljenjem.” Ugotovil je, da je “v življenju brez krščanskega upanja vsaka bolezen odveč, starost, ranljivost in bolezen pa sploh nimajo nobenega smisla.” In vendar se mi “ne glede na referendumski rezultat držimo ožjih vrat. Zato bi bilo treba sedaj predvsem strniti katoliške vrste v podpori življenju, posebej življenju ranljivih in bolnih ljudi. Ne glede na to, kako globoko bo morda padla naša zemeljska domovina, je domovina kristjanov vedno ‘v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa.’ (Flp 3,20)” Ponosen je na dejstvo, da “se je zbudila katoliška civilna družba: katoliške ustanove, ki zagovarjajo svetost življenja, so aktivno sodelovale pri tokratnem referendumskem dogajanju, na čelu z Gibanjem za življenje in Združenjem katoliških zdravnikov. Katoliška Cerkev je ‘začela migati’, Bogu hvala.”