Aktualno

Po mlinskih poteh v Bregu

Po mlinskih poteh v Bregu

Dolina Glinščice, julij 2018

V nedeljo, 22. julija 2018, je v Deželnem rezervatu Doline Glinščice potekal zanimiv voden ogled po poteh starodavnih mlinov, ki so bili nekoč prisotni na tem območju. Skoraj triurni pohod, ki sta ga organizirala Sprejemni center Doline Glinščice in Občina Dolina, je vodil speleolog in preučevalec zgodovine mlinov v Bregu Maurizio Radacich, ki je v širši javnosti poznan zaradi številnih zgodovinskih publikacij (založba Mondadori, Luglio editore itd.). Dolina Glinščice predstavlja za zgodovinarje in etnologe pomemben vir za preučevanje njene preteklosti. Mlini na vodo so zgovoren, dolgotrajen dejavnik družbenega in ekonomskega življenja preteklih stoletij.
Od zgornjega toka reke Glinščice nad Botačem preko Boljunca, Doline in vse do izliva v žaveljski zatok je bilo raztresenih približno 36 vodnih mlinov. Obilna prisotnost vode je botrovala temu, da so se ob Glinščici naseljevali mlinarji kot uporabniki vodne sile reke.
Pohoda se je udeležilo nad 70 obiskovalcev, ki so pozorno poslušali zanimive Radacichove razlage. Dobršen del antičnega rimskega vodovoda se je še zelo dobro ohranil do danes, mlini pa so popolnoma izginili.
Mlinska dejavnost sega zelo daleč v preteklost. Prvi pisni vir, ki omenja prisotnost treh mlinov ob toku reke Glinščice, je datiran leta 1276. Gre za srednjeveško kupo-prodajno pogodbo, ki omenja nekega Puzela de Scwarzeneck (Puzel s Podgrada pri Vremah), ki je s sinom Otonom 3. julija 1276 prodal mlin “Caulis sub Bagnolo” v Žavljah pod Boljuncem, in sicer med mlinom tržaškega škofa Arlonga ter mlinom Haendricusa de Mucho (Henrika z Mohovega gradu). Omenjena pogodba, ki se hrani v Diplomatskem arhivu v Trstu, dokazuje, da je bilo na tem območju že v 13. stoletju prisotnih več mlinov, ki se pogostoma pojavljajo v srednjeveških dokumentih. V urbarju Gospoščine sv. Socerba iz leta 1579 dobimo tudi zanimiv in natančen popis mlinov in mlinarjev v Bregu.
Maurizio Radacich je povedal, da je večino še obstoječih mlinov v drugi polovici 20. stoletja doletela žalostna usoda, ko so nehali kljubovati zobu časa in so počasi začeli propadati: “Lastniki so večinoma mline opustili in jih odstranili iz originalnih mlinskih poslopij. Njihovi potomci se niso več želeli ukvarjati s to dejavnostjo”, je pojasnil.
Edini primer, kjer je do leta 1968 še deloval stari mlin na vodo, je Štrajnov malen. Mlinarska družina Žerjal je ta mlin upravljala od leta 1885. Po zaprtju mlinske dejavnosti, leta 1968, pa so se odločili, da mlin obdržijo. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji
MAN

07.08.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!