Uvodnik

Plinasto stanje in Tafida

Piše: Danijel Devetak

V zadnjih tednih sem ob različnih priložnostih in v različnih krajih kar trikrat slišal koga reči, da današnja družba ni niti več “tekoča”, temveč naravnost “plinasta”. Torej nismo več v fazi, ko smo govorili o razdrobljenosti in individualizmu, o družbi brez opornih točk, v kateri je edina gotovost negotovost, temveč smo šli še korak dlje: živimo v svetu, v katerem še redke gotovosti, ki so nam ostale, izgubljajo obrise, bledijo, “izhlapevajo”. Postajajo nekaj, kar je v očeh vedno več ljudi preživeto, zastarelo, stvar preteklosti.
“Izhlapevajo” družbeni odnosi, “izhlapevajo” vrednote in med njimi “izhlapeva” največja izmed vrednot, življenje samo, ki ima vedno manj vrednosti in teže. Naravnost pošastno je vzeti v roke demografske podatke zadnjih let: tisti, ki še verjamejo v življenje in rojevajo otroke, so tako maloštevilni, da ne morejo zagotoviti prihodnosti družbi, kakršno smo poznali. Vedno manj ljudi se zgraža, če nesrečneži v upanju na lepše življenje umirajo na našem pragu. Prav tako nas dosti ne vznemiri, če slišimo, da v bolnišnicah puščajo umreti ljudi od žeje in lakote; tudi kronične – in ne le terminalne – bolnike. Ker so zdravniki ali sodniki odločili, da je tako “najbolje”. Govori se o t. i. “načelu največjega interesa”. In največji interes teh, ki sami ne morejo (več) odločati, ker so mladoletni ali v komi, je konec življenja?
Nam še kaj pomenijo Charlie Gard, Alfie Evans in Vincent Lambert? Prva dva otroka sta umrla predlanskim in lani, potem ko so jima v britanski bolnišnici odstranili umetno hranjenje; tretji, 42-letni moški, ki je po prometni nesreči bil tetraplegik z nizko stopnjo zavesti, je v Franciji umrl pred nekaj tedni, ker so ga prenehali umetno hraniti. V splošni otopelosti se je papež Frančišek na dogodek odzval z besedami: “Bog Oče naj sprejme Vincenta Lamberta! Ne gradimo civilizacije, ki uničuje osebe, katerih življenje imamo za nevredno, da bi bilo živeto: vsako življenje je vredno, vedno”.
Charlie, Alfie in Vincent predstavljajo samo vrh ledene gore teh, ki so jih v zadnjih letih z razsodbo sodišča odklopili od aparatur oz. jih pustili umreti od žeje in lakote. Tudi proti volji svojcev. Seznam je gotovo daljši, vsi primeri pa ne pridejo v fokus medijev. Vse to se dogaja v Evropi, v državah omikanega Zahoda, ki prisega na demokracijo, svobodo, znanost… Tistega Zahoda, ki se je ob takih primerih v preteklosti bolj vznemirjal, danes pa je vedno manj občutljiv. Malokdo namreč ve, da je sedaj “na vrsti” Tafida Raqeeb, petletna hči Angležev bengalskega rodu, ki je od februarja v komi zaradi možganske krvavitve. Sicer odpira očke in giblje rokice, a “zdravniška stroka” jo ima za obsojeno na smrt. Nikdar več ne bo, kot je bila, zato da je oportuno prekiniti njeno življenje… Starši na to ne pristajajo in se po pravni poti borijo za hčerkino pravico do življenja. Če jim bo uspelo, še ni znano.
Vsak primer je seveda zgodba zase. Življenje zna biti tudi zelo zapleteno in protislovno. In dileme ostajajo. Saj se ob trpeči osebi tudi sami včasih vprašamo, kaj je resnično najbolje zanjo. Če nočemo odkriti, kaj nas čaka po fazi plinastega stanja, pa je verjetno najbolje, da se prepričamo, da je resnično “prav vsako življenje vredno”. Vedno.

24.07.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Za slovenski glas

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!