Pismo Milanu Lipovcu

Spoštovani in dragi gospod Milan Lipovec!
Že celih deset let se Vam ne oglašam, vendar pa dobro veste, da se Vas pogosto spominjam in da mi še zlasti pogosto kroži po glavi Vaša trditev, da bi bilo v našem zamejskem prostoru vredno pisati edino še za kak humoristični list. Če je to veljalo sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, si predstavljate danes?!
Priložnost, da se vam oglašam, je srečanje, ki je bilo v petek, 9. novembra, ko smo se v Vašem imenu zbrali v prostorih Narodnega doma v Trstu, ker je Slavistično društvo Trst – Gorica – Videm priredilo večer, s katerim so želeli obeležiti 100-letnico vašega rojstva, ki ste ga obhajali 30. aprila.
Večer je lepo uvedla prof. Olga Lupinc, ki je na kratko izrisala Vašo osebnost, sintetično predstavila književna dela, ki ste jih napisali, in povezovala posamezne nastope.
K sodelovanju so namreč povabili prof. Borisa Pahorja, da bi spregovoril o dolgoletnem sodelovanju z Vami zlasti pri podvigu izdajanja revije Zaliv, ker ste bili njen odgovorni urednik in sodelavec od l. 1966 do l. 1991. V svojo pripoved pa je tudi vključil vrsto podatkov in ocen o tem, kako so na vas gledali širše, tako v Ljubljani kot pri nas na Tržaškem. Obžaloval je omalovažujoč odnos kranjske dežele, o čemer ste mi nekoč tudi sami pikro pripovedovali. Omenil pa je tudi, da je za Vašo osebnost značilno, da so Vas na Primorskem dnevniku, kjer ste bili urednik goriške strani, zaradi ideoloških razlogov ‘degradirali’, kot je rekel, v strojnega stavca, za kar ste se izučili med vojnama v Ljubljani, kjer ste delali pri Jutru. V tem smislu je bilo lepo prisluhniti osebnemu pričevanju Duška Švaba Vašega mlajšega kolega pri stavnem stroju – linotypu v stavnici Primorskega dnevnika, ki je povedal, da ste med kolegi uživali velik ugled zaradi izrednega znanja, premočrtnosti in prijazne zadržanosti ter kako so se vsi v jezikovnih dvomih obračali na Vas.
Publicist in pisatelj Jože Horvat ter jaz vsa imela v bistvu hvaležnejše delo. Horvat je pripovedoval o tem, kako vas je kot urednik kulturne priloge ljubljanskega dnevnika Delo obiskal že hudo bolnega leta 1997, da bi ob Vaši 85-letnici uskladila odgovore daljšega intervjuja, ki Vam ga je pripravil. Gre za intervju, ki je sedaj objavljen tudi v knjigi, ki je pravkar izšla pri Mladiki. Na večeru je pripovedoval o tem obisku pri vas doma in spregovoril tudi o izredni skrbi, ki ste jo izkazali glede izbire ustreznih izrazov in pojmov, da bi bili v svojem sporočilu širši slovenski javnosti čim bolj jasni.
Prof. Lupinčeva me je nato povabila, naj spregovorim o tem, kako je prišlo do sodelovanja med Vami in Goriško Mohorjevo družbo. Vedel sem, da me to čaka, ker mi je temo nakazala prof. Neva Zaghet, ko me je vprašala, ali imamo na zalogi še kaj knjig Cesta, reka in ljudje, ki je izšla leta 1996 za redno zbirko naslednjega leta. Tako sem začel pripoved o tem, kako nas je prof. Nada Pertot, ki je po upokojitvi rada in veliko sodelovala z Mohorjevo, opozorila na Vašo bližajočo se obletnico in nam predlagala, da bi kaj Vašega objavili. Tako sem Vam telefoniral, da bi Vas najprej vprašal, ali imate v predalih kako novost. Ko sem Vas poklical po telefonu, sem imel vtis, da na predlog gledate z določeno skepso, vseeno pa ste radi pristali, da bi se o vsem pogovorila iz oči v oči. Prvi sestanek je bil v kavarni, ki je ni več, prav na vogalu med ulicama sv. Frančiška in Palestrina v Trstu. Ko ste povedali, da ne pišete več in ste pristali na predlog, da bi izdali izbor, ki bi ga pripravila prof Nada Pertot.
Srečanja ob pripravi knjige in njene predstavitve, kakor tudi dan, ko ste okrog 85. rojstnega dne pristali na intervju za Novi glas, so bila sama lepa doživetja. V Narodnem domu sem prebral tudi tisti odgovor na to, kako ste gledali na Zaliv in na sodelovanje s Pahorjem. Tedaj ste rekli, da Vas je “motila pretirana hvala v Utrinkih, ki jih je napisal Pahor kot napotilo k vaši zadnji knjigi”. Poudarili pa ste vlogo in zasluge Pahorjeve žene Radoslave Premrl za izhajanje Zaliva. Sam pisatelj Pahor se je muzal, ko sem prebral še Vašo zadnjo ironično trditev v tistem odgovoru, ko ste ugotavljali, da “Pahor ni bil prijeten sopotnik. Ni pil, ni kadil, samo potil bi se! Le kdo bi ga dohajal”!
Moram pa priznati, da me je tam v Narodnem domu prav stisnilo v grlu, ko sem se spomnil Vašega pogreba. Ko smo se poslavljali od Vas, ki ste ležali na parah v mrliški vežici pri Sveti Ani, je iz Gorice prišel tudi naš predsednik msgr. Simčič, ki je tedaj tudi opravil pogrebni obred in imel krajši nagovor. Vse drugače pa je bilo ob pokopu žare, kakih deset dni kasneje. Slovenskega duhovnika ni bilo pri Sveti Ani, in ko je diakon ob odprtem grobu, ko je blagoslovil jamo, v katero naj bi položili vaše posmrtne ostanke, rekel grobarju doma iz Brega: “E ora il nostro Milan deporra le ceneri del defunto Emilio nella sua dimora”, je vsem kar zastal dih. Še k sreči je takrat prihitel Boris Pahor, ki je rešil čast tržaških Slovencev in vam spregovoril nekaj primernih besed v slovo! Ko se danes v mislih oziram nazaj na tisti dan, se še vedno čutim ujetega v neki začaran ris narodnega paradoska, ki je še kako pogost tudi v vašem pisanju zlasti v Slovencih pod jelševo brezo.
No, bolje bo, da končam pismo z lepim spominom na povratno potovanje s predstavitve v Ljubljani in na praznovanje, ki smo ga imeli v Rodiku, ko ste in smo vsi uživali ob lepem petju skupine pevcev, ki jih je za to priložnost organiziral Edi Race.
Dragi gospod Milan Lipovec, posloviti se moram.
Zbogom!
Marko Tavčar

Ob večeru v Narodnem domu

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme