Pismo Marku Vuku
Ob okrogli obletnici
Dragi Marko,
dvajset let, 25. januarja mineva dvajset let, odkar te ni več med nami, in povem ti, da te tisti, ki smo se s teboj družili v krogu sodelavcev Novega lista prej in Novega glasa potem, se s tabo pogovarjali, intenzivno razpravljali in včasih tudi prijateljsko kregali, zelo pogrešamo.
Za letošnji koledar Goriške Mohorjeve družbe je Ivanka Uršič napisala članek in mu dala naslov Zapuščina družine Vuk iz Mirna. V njem je strnjeno predstavila vašo rodbino ter kako je vaša mama Natalija po tvoji smrti postopoma pregledovala družinsko zapuščino in Pokrajinskemu arhivu v Novi Gorici najprej izročila tvoje papirje, članke in drugo, raznovrstno, tudi slikovno gradivo, nato po vrsti še gradivo ostalih: tvojega nonota Tonce, med drugim vodilnega predstavnika mirenske Čevljarske zadruge, pa strica Stanka ter tet Zale in Jele. Novogoriški Pokrajinski arhiv hrani tudi zapuščino tvojega strica, primorskega krščanskosocialnega politika in časnikarja dr. Engelberta Besednjaka, ki si jo ti dovolil v pregled in analizo svojemu bratrancu dr. Evgenu Pelikanu, še preden je ta dobila svojo končno umestitev v depojih Pokrajinskega arhiva. Na koncu članka, pred objavo nekaterih pisem, ki jih hranijo v arhivu, Ivanka Uršič še ugotavlja, da se bo v tem letu zvrstilo nekaj okroglih obletnic: 80-letnica nasilne smrti Stanka Vuka in Danice Tomažič, ki jo bomo obeleževali 10. marca, marca bo minevalo tudi 30 let od smrti Zale Vuk, poročene Besednjak, 14. marca pa se bomo spomnili 130-letnice rojstva Engelberta Besednjaka. Torej nič koliko prilik, da se človek zamisli o Vukovih, njihovem delovanju, pomembnih uspehih, o minevanju in o življenju, ki se nadaljuje po drugih vejah.
Vem, sliši se smešno, a vedno bolj sem prepričan, da se nič ne zgodi slučajno. V nedeljo, ko sem iskal neke podatke v starih brošurah zborovske revije Primorska poje, sem v tisti za leto 2004 našel spominski zapis, posvečen tebi, saj nisi bil le odličen umetnostni zgodovinar in muzejski kustos Goriškega muzeja, avtor temeljitih raziskav in umetnostnozgodovinskih študij, ampak tudi dolgoleten organist, odličen pevec z absolutnim posluhom in zvonoslovec. Napisal sem ga le kak teden po tvoji smrti, a se tega nisem več spominjal.
Tako sem si rekel, da ti zdaj spet pišem in se s temi vrsticami spomnim prijatelja, na katerega sicer večkrat pomislim v smislu: kaj bi danes Marko Vuk rekel ali napisal o tem, kar se dogaja v Sloveniji ali v našem zamejskem prostoru. Bil si kritičen duh, ki je zvesto in pozorno spremljal politični in družbeni utrip v okolju, kjer si živel. Več kot 30 let si bil zaposlen v Goriškem muzeju, deloval si kot višji kustos, dosegel pa si tudi naslov muzejskega svetovalca. Do potankosti si poznal primorske umetniške in arhitektonske bisere in znal vse to postaviti v nazoren in jasen zgodovinski okvir. Ivanka Uršič iz Pokrajinskega arhiva je sestavila bibliografijo tvojih objavljenih in tudi še neobjavljenih spisov in tega gradiva je res veliko. Pisal si strokovne članke za Zbornik Goriškega muzeja, za koledar GMD, gesla za Primorski slovenski biografski leksikon in Enciklopedijo Slovenije. Sestavljal si kataloge in pisal monografije, zlasti ob retrospektivnih razstavah del slikarjev Ivana Čarga, Jožeta Cesarja, Milka Bambiča, Toneta Kralja ter Avgusta Černigoja in Spacala. Naj izpostavim tudi tvojo knjigo Milko Bambič: 1905–1991, Življenje in delo, ki je izšla leta 1992, ob čemer bi lahko pripovedoval tudi o tvojih obiskih pri tem tržaškem umetniku in pripravi odlične razstave njegovih del; kakor tudi tvoje napore za knjigo Umetnost 20. stoletja na Goriškem in v Posočju, ki je v sodelovanju z Goriškim muzejem izšla leta 2000 pri GMD.
O tvojem značaju, širokem znanju, zvestobi in marljivosti veliko pove tudi dejstvo, da si redno sodeloval tako z Novim listom kot tudi z Novim glasom. Prej si s svojimi članki, poročili in strokovnimi zapisi prihajal v Devin in jih nosil glavnemu uredniku dr. Legiši, kar je bila priložnost za neskončne pogovore tako pri njem kot pri Brecljevih, kjer si najprej pregledal zamejske in zdomske liste, kaj komentiral ali predebatiral in se nato vrnil domov v Miren. Ko pa je leta 1996 nastal Novi glas, si članke prinašal neposredno na uredništvo v Gorico in se tu pomudil v pogovoru z uredniki. Tudi svoj zadnji članek si objavil prav na straneh Novega glasa.
Dragi Marko, večkrat se spomnim tistega večera konec maja 2002, ko si ob koncu šmarničnih pobožnosti v štivanski cerkvi ob prikazu diapozitivov doživeto, srčno in zanimivo predaval o podobi Marije skozi stoletja na Primorskem. Mislim, da je bil to tvoj zadnji javni nastop. Po koncu si me prosil, da bi se še malo ustavila in poklepetala. Tako sva šla v Medjo vas v osmico in dolgo v noč si pripovedoval, kako lepe stvari doživljaš, in mi zaupal svojo srečo.
Dragi Marko, večkrat se vprašam, kako je “ratalo”, da se je v nekaj mesecih vse obrnilo. Kako si bil poln zanimanj ter z vsem srcem in dušo vpet v življenje svojega Mirna in čezmejne Primorske, kako si se znal strastno pogovarjati o politiki in družbenih vprašanjih, o umetnosti in zgodovini, o zborovskem petju in orglanju, o orgelski registraciji in pritrkovanju ali pravilnem nameščanju zvonov, da, tudi o raznih vrstah vlakov in o trtah …, kako se je zgodilo? Začelo se je trpljenje, grenka žalost je legla na tvojo dušo, dvomi so te razjedali in ti pili veselje do vsega lepega, kar te je do takrat veselilo. Tudi tvoj prijatelj dr. Felc ni znal najti odgovora. Mi še manj.
Dragi prijatelj, sedaj, ko mineva dvajset let od tvoje smrti, ko “obrisal Bog je njih solze, nič več bolesti ne trpe” in tam v nebeškem Jeruzalemu lahko neskončno razpravljaš z vsemi rajnimi sorodniki, prijatelji in kolegi o stvareh, ki te zanimajo, se ozri tudi na nas, ki smo ti bili drugi, pa čeprav mlajši in manj nadarjeni, bodi posrednik v naši prošnjah in naših potrebah, še zlasti, ker ti je gotovo še vedno pri srcu naš tisk, tisti, za katerega si tudi ti pisal.
Zbogom, tvoj
Marko Tavčar
Na god sv. Frančiška Saleškega 2024
