Suzin svet

Piše se leto 2018

Piše se leto 2018

Piše Suzi Pertot / Neutemeljeni strahovi in mržnje

Rojena sem v Trstu, v letih, ko so bili druga svetovna vojna, nacionalizmi in raznarodovalni pritiski iz predvojnih in povojnih let že daleč v ozadju. Lahko se imam za srečno, kajti kot otrok nisem nikoli na lastni koži doživela narodnostne mržnje. Nasprotno, v letih, ko sem doraščala, sta se italijanski del mesta in predvsem italijanska mladina odpirala slovenski stvarnosti. Kot politično aktivni študentki mi je bilo dano, da sem na nekem zborovanju v svojem jeziku spregovorila pred nabito polno Aulo Magno, veliko dvorano tržaške univerze, menda tedaj največjo dvorano v mestu. Strahu in ponosa se spominjam še zdaj, pa tistega listka, ki sem ga tiščala med prsti, medtem ko sem z drugo roko segala po mikrofonu. In aplavza, ki me je preglasil, ko sem univerzitetnikom spregovorila v svojem jeziku.
V poznejših letih sem se veliko družila z Italijani vseh nazorov. Tudi moj mož je Italijan, ki se je sicer kar lepo naučil slovenščine, veliko mojih prijateljev je bilo in je še zdaj Italijanov. Enaki smo si in nikoli se nisem znašla v težavah, ker sem Slovenka. Nasprotno, v meni je veliko znancev videlo dragoceno vodičko po sosednji deželi in nepogrešljivo sogovornico z nekoliko različno izobrazbo in izkušnjami. Zato pa mi je žal in celo skrbi me, da se zdaj, ko bi moralo odprtje evropskih meja že zdavnaj odpraviti vsak strah in nezaupanje, srečujem z odklanjanjem slovenstva in Slovencev. V letu 2018, ko so meje že zdavnaj padle in naj bi si bili pač vsi narodi enakopravni, saj strahu pred neznanim, pred železno zaveso in pred komunizmom že zdavnaj ni več.
Pred tednom dni sem zaradi znanke, s katero imam izključno poslovne odnose, ostala popolnoma brez besed. Ker sem odprte, vesele in klepetave narave, se z gospo večkrat pogovarjam o tem in onem, ne samo o poslovnih zadevah. Pa čeprav bi z njo ne mogla deliti prijateljstva, pretoga je in preveč zazrta v svoj ozki vsakdan. Tako se mi je že pred leti zgodilo, da je bila jezna in popolnoma zaripla v obraz, ko sem jo vprašala, ali je Slovenka, ko ima pač slovenski priimek. Pa mi je začela razlagati, da nima nič opraviti “s tistimi”, da se njen priimek piše z “gli”, ne z “lj”, da je čista Italijanka ter dodala, to je bilo pred dobrim desetletjem, da “tja gor” ne hodi niti po bencin. Zagotovila mi je celo, da nikoli v svojem življenju ni prestopila državne meje. Verjetno je upala, da ji bom ob tej izjavi čestitala. Zaradi ljubega miru, pa tudi zato, ker je včasih molk najboljši odgovor, predvsem, ko je inteligenčni kvocient tako zelo nizek, sem molčala in prešla k drugi temi pogovora. Minilo je kar nekaj let, zadnjič sem se ob ponovnem poslovnem srečanju z gospo pogovarjala tudi o migrantih. Povedala mi je, da jih je v občini Turjak (Turriaco) sicer zelo malo, kakih deset, so pa pridni in olikani, saj celo pomagajo občinskim uslužbencem pri raznih vzdrževalnih delih. Razgovorila se je in celo povedala, da je bila pred kratkim na etnični večerji, ki so jo prosilci za azil priredili za vaščane, in da je bilo zelo prijetno. Na moje veliko presenečenje je dodala, da je ta multikulturnost oziroma izmenjava navad in šeg lepa in vsesplošno koristna. Presenetila me je s svojimi nepričakovanimi izjavami. Prepričana sem bila namreč, da je precej desno usmerjena, pa je pokazala odprtost, ki je še sama ne premorem, saj sem vezana na svoje korenine in se nekako bojim, da bo divja globalizacija pogoltnila to našo dragoceno slovensko specifičnost.
No, ko me je gospa s slovenskim priimkom, ki pa nikakor ni slovenski, vprašala za številko mobilnega telefona, nisem več oklevala, ampak sem ji priznala, da pri nas v Idrski dolini sploh nimamo dobrega signala in da zato uporabljam slovenski mobilnik. Signal s Korade je namreč odličen. Molče je vzela številko in si jo zapisala v telefonsko rubriko. Ničesar ni pripomnila, tako da sem odšla skoraj vesela, češ, no, končno je razumela, da Slovenci ne predstavljamo nevarnosti, ampak smo vsaj tako zanimivi in prijetni kot Afganistanci, ki jih je komaj pobliže spoznala.
Minilo je nekaj dni, spet je naneslo, da sva se srečali, in takoj sem opazila, da jo nekaj teži. Povedala mi je, da me je klicala po telefonu, ampak ji je ženski glas odgovoril v “jugoslovanščini”. Skoraj bi ji izpraznilo kartico. Tako živčna in užaljena je bila, je dodala, da mi ni pustila nobenega sporočila. Saj tudi ni mogla, je jezno razlagala, saj se je telefonska tajnica oglasila v tem nerazumljivem, tujem jeziku. Bila je besna. Kako si sploh kaj takega upam, me je vprašala. Živim v Italiji in imam telefon, ki govori v “jugoslovanščini”, je glasno vpila. Povedala sem ji, da smo vsi v Evropi. V tej Evropi, sem pomislila, ki kar kipi od sovraštva pod krinko enotnosti. A tega nisem glasno povedala. Dodala sem, da me na ta mobi kličejo vsi prijatelji in znanci. Celo nekdanji možev sodelavec, ki se ima za fašista. In nihče mi ne teži zaradi “jugoslovanščine”. Razložim še, da Jugoslavije že dolgo ni več, meje tudi ne. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

29.07.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!