“Pisati moramo o naših ljudeh in o našem prostoru!”

Piše: Jurij Paljk

Pogovor / Mauro Ungaro, predsednik zveze FISC in odgovorni urednik tednika Voce Isontina

Mauro Ungaro je predsednik Državne zveze katoliških tednikov v Italiji (Federazione italiana settimanali cattolici-FISC), pri goriški nadškofiji je zadolžen za sredstva obveščanja in seveda je tudi naš kolega, že vrsto let je odgovorni urednik tednika goriške nadškofije Voce Isontina. Na pogovor smo ga povabili predvsem zato, da spregovori o stanju tiskanih medijev v Italiji in o prihodnosti katoliških tednikov v Italiji. V zvezi FISC je edini slovenski predstavnik naš Novi glas, pred leti je bil včlanjen tržaški Naš vestnik, ki pa je po smrti g. Dušana Jakomina na žalost prenehal izhajati.

Nam lahko prikažete stanje časopisov v Italiji?

Že takoj v začetku moram povedati, da ni tako slabo, kot na prvi pogled izgleda, vsaj pri naši zvezi FISC smo lahko zadovoljni, ker vztrajamo in ohranjamo naše naročnice in naročnike. Res je sicer, da se je kar nekaj škofov po Italiji odločilo, da bodo prenehali izdajati tednik v tiskani obliki, v zameno ponujajo časnik v drugačni obliki na svetovnem spletu, žal je prenehal izhajati tudi tržaški tednik Vita Nuova, a večina nas vztraja. Seveda ni lahko, tega ne skrivam, a že podatki iz Združenih držav Amerike, kjer so najprej občutili krizo tiskanih medijev in so pred nami, kar se tiče digitalnega razvoja, kažejo, da obstajajo in lepo uspevajo predvsem vsi tisti časopisi, ki so zakoreninjeni v določenem okolju, tisti, ki nekaj veljajo na krajevni ravni. In tu lahko mirno povem, da sta tako Voce Isontina kot Novi glas med tistimi časopisi, ki odražajo stanje v našem okolju, saj sta oba zvesta področju in ljudem, ki tu živijo. Sam bi tu dodal še misel svetega očeta, ki je nedavno spregovoril o poklicu časnikarjev, vseh nas, in dejal, da je prihodnost naših časopisov na strani tistih, ki bomo “porabili čevlje tako, da bomo hodili iskat ljudi, o njih pisali”. Prav tako je dejal, da moramo dajati besedo tistim, ki v današnji družbi nimajo besede.

Papež pa je tudi govoril o tem, da je treba ohranjati spomin, pisati o zgodovini naših ljudi, ki predvsem na internetu nima veliko prostora.

Da, prav to. Moramo pisati o naši zgodovini, o zgodovini in zgodovinskem spominu naših ljudi in našega ozemlja, tudi krajevne Cerkve. To seveda ni samoumevno, saj vidimo, da so časopisi, predvsem dnevniki, danes zares to, kar je poudaril papež Frančišek. Da so vsi enaki, da so fotokopije, kar je zgrešeno, je še dodal. Zato nas pošilja med ljudi, iskati jih moramo in dajati njim glas, pravzaprav moramo biti glas vseh teh, ki v današnjem času nimajo glasu, pa naj gre za ostarele, bolne, na rob potisnjene, brezposelne, prišleke in še in še. Po moje je prihodnost naših časopisov prav v tem, da moramo ostati zvesti našim ljudem in našemu prostoru, pisati o njih in nas samih!

Kako so se naši tedniki odrezali v času pandemije zaradi koronavirusa covid-19?

Rekel bi, da zelo dobro. Večina nas je ves čas delala, nekatera uredništva so morala zapreti, tudi mi smo se organizirali drugače, delali smo na daljavo, od doma, a pomembno je poudariti predvsem to, da smo bili nenehno prisotni med ljudmi. Sodobna tehnologija nam je omogočila, da smo med karanteno v prvi fazi vsi dajali celoten časopis brezplačno na ogled vsem, tudi zaradi težav z distribucijo. Vsi imamo namreč težave z dostavo zaradi slabega delovanja italijanske pošte. Pandemija nas je vse grdo udarila, med drugim nam je odnesla skoraj vso reklamo, malo zaradi pandemije, malo zaradi bojazni, da bo po pandemiji gospodarska kriza. Dodajmo še podatek, da med karanteno ni bilo mašnih daritev, kar je pomenilo dodatno izgubo prodaje naših časopisov, saj jih verniki kupujejo v cerkvah. Pa vendar menim, da smo bili stalno prisotni v javnosti, tudi preko socialnih omrežij na svetovnem spletu, predvsem pa bi poudaril, da smo lahko veseli, ker naše bralke in bralci vedo, da delamo odgovorno in so naše novice zanesljive, preverjene. Če povzamem, bi rekel, da je tudi naša zveza FISC delala dobro v tem času, združujemo 190 tednikov in drugih časopisov iz vse Italije, kar je pomemben podatek.

Med pandemijo je zveza FISC dosegla dogovor z Italijansko škofovsko konferenco CEI, da bi ob koncu pandemije zbrali najbolj odmevne zapise iz vseh naših tednikov in to objavili na spletnem mestu, šlo naj bi za zgodovino boja naših ljudi proti koronavirusu covid-19. Spomin na covid-19, ki še ni spomin, saj ga še nismo premagali …

Ja, nismo ga še premagali, a na internetu smo že objavili okrog 400 zapisov, prečevanj, pogovorov o vlogi krajevnih Cerkva v tem boju. Izbrali smo najbolj izrazite zapise in pogovore iz vse Italije, objavljeni so tudi članki iz tednikov Voce Isontina in Novi glas, v bistvu gre za pripoved, kako verniki in krajevne Cerkve živijo med pandemijo, držali smo se pravila, ki nam ga je naročil papež Frančišek, ko je dejal, da smo med pandemijo vsi protagonisti in vsi na istem čolnu. Tudi tu pride do izraza naše poslanstvo, saj so to zgodbe posameznikov z različnih koncev Italije, včasih manj znanih posameznikov, ki pa veliko naredijo. To so zgodbe o ljudeh in naših krajih. Dodati pa moram, da je poleg naše zveze FISC sodelovala tudi zveza katoliških radijskih postaj CORALLO.

Pandemija nam je obrnila svet narobe, tudi mi se moramo posluževati novih tehnologij, predvsem videkonferenc in pogovorov na daljavo …

Ja, vse se je spremenilo, tudi državni svet zveze FISC, ki je pomemben organ zveze v tem času deluje samo preko aplikacije Zoom. Seveda to ni isto, lahko smo hvaležni, da smo povezani, da se lahko pogovarjamo na daljavo, a to ni isto, kot so bila naša srečanja v živo prej v Rimu. Mislim, da je pomembno, da se človek sreča, si pogleda v oči, se pogovarja, a razmere so take, da moramo biti veseli novih tehnologij, ki nam omogočajo, da naše delo usklajujemo še naprej. Gre za drugačne oblike komunikacije, ki jih mogoče še nismo vajeni, a jih moramo izkoristiti, se nanje tudi navaditi. Sam pa si želim srečanj v živo, ki so bolj pristna in neposredna. Še eno stvar bi rad poudaril: ljudje govorijo, kako lepo je, ko delamo od doma, govorim o t.i. smart-working. Ne vedo pa, da je to popolnoma drugačno delo, da zahteva od tebe v bistvu to, da si nenehno povezan, da delaš pravzaprav 24 ur na dan. Tega se ljudje ne zavedajo dovolj. Ko se povežemo preko raznih aplikacij, lahko uredimo za seboj tak zaslon, kakršnega si želimo, nekateri dajo podobe plaž, drugi gora, najdejo se tudi taki, ki dajo podobo Havajev. Ko spremeniš ozadje, daš jasno vedeti, da nisi več vezan na kraj in prostor. To seveda daje misliti. Predvsem pa mislim, da moramo zdaj vsi skupaj razmišljati o prihodnosti, tudi o tem, kaj se bo dogajalo čez 40 in več let. Leta 1947 so v Italiji napisali ustavo, ki še danes velja in odgovarja času in ljudem, kar pomeni, da so razmišljali daljnosežno. Če bomo mi danes razmišljali samo o jutrišnjem dnevu, ne pridemo nikamor. Moramo biti zvesti našim ljudem, našemu prostoru in času, a moramo misliti tudi, kakšen bo jutrišnji svet!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme