Pisatelj, mojster besede in velik izobraženec
Repentabor / Večer, posvečen Alojzu Rebuli
V ponedeljek, 10. junija 2024, je v cerkvi na Repentabru potekal poseben večer, posvečen akademiku, prevajalcu in pisatelju Alojzu Rebuli. V okviru pisateljeve 100-letnice rojstva je zaživel večer zvočnega gledališča, ki ga že tradicionalno prirejajo Radijski oder, Slovenska prosveta, Društvo slovenskih izobražencev, Knjižnica Dušana Černeta, Krožek Virgil Šček, društvo MOSP, založba Mladika in Slovenski kulturni klub. O pisateljevem jeziku in njegovem delu je spregovorila profesorica Vilma Purič.
V cerkvi Marije Vnebovzete na Repentabru so najprej zazvenele besede Alojza Rebule. Člani Radijskega odra so ob tej priložnosti pod vodstvom režiserke in umetniške vodje skupine Maje Lapornik posneli kratek prikaz Rebulove proze. Režiserka je izbrala dva odlomka, ki govorita o Rebulovem pisateljevanju in njegovem strastnem iskanju ustvarjalnega navdiha, o naši slovesni književnosti, o njeni tradiciji, na katero smo zelo navezani, je najprej povedal član Radijskega odra Tomaž Susič, ki je tudi povezoval kulturni program. Marijan Kravos je podal odlomek z naslovom Od misli do besede iz eseja Na slovenskem poldnevniku iz leta 1985. Nadia Roncelli in Andrej Pisani pa sta podala odlomek iz romana Snegovi Edena iz leta 1977. Za glasbeno opremo in tehnično realizacijo posnetka je poskrbel Samuel Simonovič. O Rebulovi umetniški besedi in jeziku je nato spregovorila profesorica in predsednica Slavističnega društva Trst-Gorica-Videm Vilma Purič. “V prvem povojnem času se je slovenščina postopoma osvobajala in ponovno prevzemala svojo vlogo v javnosti. Literatura se je zavzemala za rekonstrukcijo zgodovinsko poteptane skupnosti. Pisati literaturo na obmejnem področju ni bila izključno osebna zadeva, zapisi imajo vselej kolektivno vrednost. Tega se je dobro zavedal tudi Alojz Rebula,” je najprej pojasnila. Rebula si je s pisanjem prizadeval ustvariti dokument slovenske zgodovinske prisotnosti v tržaški pokrajini, odločil se je za literarno govorico z visoko stopnjo odgovornosti. Literarni jezik postane tako temeljno izrazno sredstvo za odkrivanje, ohranjanje in prenašanje resnice potomstvu. “Rebulovo iskanje resnice je odprto različnim zgodovinskim obdobjem, trdno spojeno z zahodno filozofsko mislijo od Grkov dalje in prepojeno s krščansko idejo stvarjenja. Rebula tudi nenehno izpostavlja izkušnjo trpljenja in notranjega razdora. S takim pristopanjem k vsebini pisatelj uresničuje model jezika s potencirano sposobnostjo gradnje, ki zemeljskih izkušenj ne posnema, se jim ne podreja, temveč v njih razkriva skrito bistvo ali zgoščen smisel.” Ko govorimo o Rebulovem jeziku, je še poudarila govornica, govorimo torej o vprašanju bistva. Slovenščina je obravnavana kot jezik, ki se ne sme imenovati. “Alojz Rebula je ubral in razvil ustvarjalno linijo jezika, poglobil njegov duhovni razpon vanj, vlil ne le preživetveno silo, temveč graditeljsko moč, ki vsestransko osvobaja, s čimer je ključno vplival na pisanje mlajših tržaških ustvarjalcev,” je sklenila prof. Vilma Purič. V nadaljevanju je občinstvo prisluhnilo še daljšemu odlomku iz Rebulovega dela Apokrif. Delo je še v kovidnem času režirala Lučka Susič, ponedeljkov večer pa je bila čudovita priložnost, da so se je spomnili.
Program so organizatorji sklenili z besedo mladih. Pred mikrofon je stopila mlada Petra Štrajn, ki je v imenu Slovenskega kulturnega kluba prebrala dva odlomka iz dela Iztoka Kalca, ki je prejelo prvo nagrado v prozi na literarnem natečaju Slovenskega kulturnega kluba. Literarni natečaj je bil posvečen obletnici Alojza Rebule.
