Aktualno

Pisane rože, ki oznanjajo pomlad

Pisane rože, ki oznanjajo pomlad

Piše Suzi Pertot / Da bi bilo sonca in življenja vse več ...

Moj najbolj spontan odgovor na vprašanje, kaj si mislim o pustu, bi bil, da ga enostavno ne maram. A vendar gre za površen odgovor, kajti dejansko ne maram meščanskega, potrošniškega pusta. Ne maram dolgočasnih sprevodov vozov, v katere je bilo vloženo vse preveč denarja. Ne maram pusta potrate, pusta, zaradi katerega ljudje kupujejo z edinim namenom, da bodo odvrgli. Ne maram pusta, kot sem ga bila vajena v Trstu.
Mask, ki so bile razstavljene v izložbah in na policah trgovin, nisem nikoli marala. Televizijski junaki, ogabno grde vile, čarovnice, živali s plišastimi kožuhi. Vse to me je že od otroštva odbijalo. Tako brezokusno, sešito in izrisano v naglici, samo da bi ljudje kupovali. Potrošništvo pač. Bolezen, ki se je nalezeš že vsepovsod. Brez vsake vsebine. Brez vsakega sporočila. To se mi je že kot otroku upiralo. Nisem se oblačila v pustne šeme. V mestu, ki je bilo v najbolj mrzlih zimskih mesecih sivo in žalostno, je imel pust še posebno žalosten, prostaški prizvok. Zabava iz obupa. Klic iz osamljenosti. Klic ljudi, ki so končno našli priložnost, da poiščejo nekaj družbe in dvignejo kozarce.
V Trstu so pust praznovali predvsem odrasli. Za otroke skoraj ni bilo prostora med moškimi, ki so se preoblačili v ženske, med prostaškimi maskami, ki smo jim rekli “umazane maske”, “maschere sporche” v italijanščini, med lažnimi bolniki z infuzijo in “kahlico” v rokah, med prostitutkami, za katere človek ni vedel, ali gre za maske ali se zares ukvarjajo s tem prastarim poklicem. Pijane množice, zdelana mladina, zapletajoči se koraki in naveličanost, iz katere ni streznitve.
Spominjam se, da je bil v času moje mladosti v Trstu najbolj znan škedenjski pust. Pod železarno in smrdečimi oblaki dima so se valile pijane množice “umazanih mask”. Moški so iskali žensko za eno noč ali v popolnem brezupu celo za vse življenje. Pijane priletne samotarke pa so se spogledovale z moškimi, da bi jih ti rešili iz obupa. Smeh je bil izgovor, da ni bilo videti žalosti. Samota je bil skupni imenovalec vseh teh izgubljenih mestnih duš, ki so pred nabitimi, smrdečimi lokali ogovorile kogarkoli in obupano hlastale po družbi in seksu. Vsaj ob pustu. Vsaj teh nekaj dni in noči. Predvsem noči, rdeče osvetljenih zaradi zubljev velikih varilnih peči. Tam v predmestju tistega Trsta, kjer sem bila vsak dan bolj osamljena. Za pust, ko je osamljenost prekipevala zaradi vpitja, pa še najbolj.
Mama me je kot otroka rada vozila na pustni sprevod, da sva gledali vozove, ki so šli po glavnih mestnih ulicah. Sicer jih nisem nikoli videla. Premajhna sem bila, ljudi okoli mene pa vse preveč. Spominjam se predvsem mraza, ki je lezel v kosti. Še zdaj me strese, če se le spomnim, kako dolgo sva čakali na tiste vozove, medtem ko je burja tulila med hišami in so se ljudje pehali, da bi ujeli zadnje sončne žarke. Mene je zeblo, bolele so me noge, tiščalo me je lulat, z mamo pa sva čakali in čakali, da so končno prišli tisti brezsmiselni vozovi. Muzika je preglasila mestni hrup, maske so vpile, pele in plesale. Ljudje so se smejali, jaz pa sem samo nemo gledala. Zabavala bi se raje, kot se zabavajo otroci. Morda bi se izven mestne ječe lovila z vrstniki. In se smejala. Ampak spontano.
Pozneje, ko sem postala odrasla ali skoraj odrasla, sem pust doživljala drugače, v družbi sošolcev. Spet mestni pust. Spet poskus bega iz sivine. Hrup, obleke, barve in glasba. Glasbe je bilo še največ, a ne tiste prave, pristne, ko ljudje enostavno zapojemo. Prijatelji so me zvabili v disko klube, na plesišča. Mama mi je za priložnost sešila kostum Pierrota. Sama sem si zaželela te maske. Zaradi solze na licu. Zaradi žalosti, ki je bila v meni v dneh, ko so mi vsilili veselje. Pierrot pa je bil žalosten kot jaz. Ko sem se počasi utapljala v hrupu disko glasbe, vse bolj sama, z občutkom, da sploh ne vem, kaj počnem med množico, se je “šminka” počasi kvarila in barve so se mi razlezle po utrujenem obrazu. Solza na licu pa je počasi polzela v samoto vsesplošnega norenja.
Potem dogo let ni bilo več pusta in pustovanj. Vsaj zame. Nadomestile so jih gore, prijatelji, narava. Če me je kdo kam vabil, sem odgovarjala, da pusta ne maram. Da mi je ta praznik popolnoma tuj. Dokler se nisem pred leti znašla v Benečiji. In sem prebrala o pustih, ki naj bi bili “predhodniki” Harlekina. Ali pa je bil celo Harlekin vzrok, da so si Benečani stare obleke okrasili s pisanimi trakovi, klobuke pa z rožami in odhajali s harmoniko na plano. Čisto tako kot nekoč. Brez tistih potratnih vozov, ki zahtevajo ure in mesece dela, potem ko je pustnega sprevoda konec, pa gre vse skupaj v že prepolne smetnjake našega vsakdana. Morda najsrečnejši odnesejo domov nagrado, po navadi pa gredo delo, trud in lepenka že čez dan ali dva v pozabo.
Beneške maske so drugačne. “Večne”, menda, ker so tu od prastarih časov. Zanje uporabijo domačini vse: stare obleke, pižame, slamnate klobuke, kmečko orodje… In jih iz omar vlečejo leto za letom. Ko zaigrajo harmonike in postane pust del teh dolin, ki, ujete v meglo in zaledenelo snežno odejo, kličejo po barvah in pomladi. Tedaj se harmonike zlivajo s pesmijo neba, ptic in prvih pomladnih barv. Tedaj se tistih nekaj domačinov, ki jih niso še pregnali pomanjkanje dela, mačehovska roka države in klic tujine, spet zbere. Da gredo skozi vas in zaplešejo v čast novemu letu, ki se tu na kmetih začenja s pomladjo, z rastjo, s setvijo in brstenjem. Beneških mask se ne da kupiti v trgovini. Zašiti si jo moraš. In imeti moraš harmoniko. Beneške maske živijo v nedogled, ker so del preteklosti. In prav v tem je razlog, da sem pust, takega, kot ga imajo v Benečiji, sprejela za svojega.
Letos je bilo vreme veseljačenju še posebej naklonjeno. In zamikalo me je, da sem šla peš do Čarnega Varha. Montefosca v italijanščini. Tam so doma blumarji. O njih sem slišala veliko. Ko sem bila še zaposlena pri televizijski agenciji Alpe Adria, kjer smo pripravljali programe za TV Koper, je ekipa vsako leto odhajala v Benečijo, da je posnela blumarje. Bila sem najmlajša in najmanj izkušena, zato sem zaman čakala, da bom kot novinar še sama prišla na vrsto. Vsi so se potegovali za to in blumarjev tedaj nisem videla v živo. Zato sem se letos podala s prijatelji eno uro strmo navkreber. Da sem se dala ujeti hipnotičnemu pozvanjanju pomladi. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

25.02.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!