Kultura

Pika na (pesm)i

Pika na (pesm)i

Piše: Majda ARTAČ STURMAN

Učenec

Učenec
Klel je neki mlad učenec
pust na pepelnično jutro,
te besede je govoril
v jezi svoji tisto uro:

»O, predpust, ti čas presneti,
da bi več ne prišel v drugo!
Ti med mater’ne petice
si poslal požrešno kugo,
si mošnjico mi rejeno
d’jal popolnoma na suho;
stari oča se bo praskal,
gledala bo mati čudno,
malo penezov poslala,
dokaj bosta mi naúkov:
vendar to bi še prenesel,
to še ni največje hudo.

O, predpust, ti čas presneti,
da bi več ne prišel v drugo!
Sem obesil zavolj tebe
dókaj časa uk na kljuko;
treba prečuváti bode
več noči s prižgano lučjo,
dolgo si glavo beliti,
da popravim spet zamudo;
vendar to bi še prenesel,
to še ni največje hudo.

O, predpust, ti čas presneti,
da bi več ne prišel v drugo!
Si omožil dokaj deklic,
in med njimi mojo ljub’co,
mlado deklico nezvesto,
lepo Reziko nemškuto,
za katero rad bi dal bil
kri, življenje, svojo dušo. –
Da si njo mi ti omožil,
oh, to je največje hudo! « –

France Prešeren (1800 – 1849)

Zgornji verzi bodo v marsikateri bralki in bralcu obudili spomin na leta šolanja, ob tem pa morda tudi na osnovne informacije, pridobljene v šolskih klopeh. Da gre za romanco v ritmu štiristopičnega troheja, nastalo v Prešernovem mladostnem obdobju, da je z njo Prešeren uvedel v slovensko pesništvo romansko oziroma špansko pesniško vrsto, morda tudi, da se pojavlja asonanca v vsakem drugem verzu (jutro/ uro, suho/ čudno itd.).
Nič novega torej, déjà vu. A zakaj osvežiti prav spomin na to pesem in ne na katero drugo? Letos se je v koledarsko prgišče nagnetlo kar troje praznikov: 8. februar, dan slovenske kulture, si podaja roko s pustnim četrtkom, nekaj dni kasneje pa pust že predaja praznično štafeto zaljubljenemu valentinovemu, ki sovpada s pepelnično sredo 14. februarja.
Odgovor, zakaj in kako idealno povezati šaljivost pusta, ljubezenski motiv in poklon kulturi, je torej preprost. S Prešernovo poezijo, navdahnjeno tako z ljudsko igrivostjo kot prepleteno z virtuoznostjo ustvarjalca, ki si je za zgled vzel lepoto španske romance, za izziv pa prestavitev oziroma presaditev tega in drugih romanskih žlahtnih cvetov (denimo soneta, glose) v naše pesniške vrtove.
Brez uvodne kitice bi pesem izpadla kot preprosta vložnica. Prozaični pesniški okvirček je dovolj, da se sprosti učenčeva tožba. Vendar ta nima v sebi nič tragičnega in usodnega, temveč izzveni bolj kot hudomušna samokritika, da bo študent moral prenašati posledice svojega nespametnega početja, potratnosti, veseljaštva in zanemarjanja študija.
V tem duhu zveni refren z ogovorom na začetku na treh zaporednih kitic O, predpust, ti čas presneti, / da bi več ne prišel v drugo! Mladenič je zapravil materin denar, toda ponavljanje vendar to bi še prenesel, / to še ni največje hudo, stopnjuje napetost, saj je zaradi pohajkovanja opustil (o pustu! prava besedna igra!) tudi učenje. Ne samo – najhuje je, da je izgubil dekle, ki se je kot mnoge druge v predpustnem času poročilo. Ostal je sam, a četudi preklinja in se jezi (predvsem nase), gre bolj za šaljiv obračun z lastno lahkomiselnostjo kot za pesniško izostreni monolog. V romanci ni še zaslediti romantične usodnosti in pesmizma, vse je lahkotno, prešerno razigrano. Prešeren se nahaja korak pred romantiko: ob pomanjševalnicah mošnjica, ljub’ca, deklica sta opazna slikovito poosebljanje (predpustnega časa, požrešne kuge) in aforistično izražanje (obesiti uk na kljuko). Je poroka nezveste nemškute Rezike morda manj boleča zaradi njene narodne pripadnosti – in to kljub temu da bi dal bil/ kri, življenje, svojo dušo?
Zaključno stopnjevanje tega ne daje vedeti, samo slutiti. Za mlad (ostn) ega Prešerna ostajajo ljubezenske rane površinske in ne neozdravljivo usodne kot v liriki njegovega zrelega obdobja.

08.02.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!