Kultura

Pika na (pesm)i

Pika na (pesm)i

Piše: Majda ARTAČ STURMAN

Jaz sem te čakal
ob poznem mraku
in z mano so čakali
beli cvetovi
in tam nad vrhovi
so tiho plakali
mehki glasovi
oddaljenih strun.

Sence globoke
so se razdelile,
tvoje plašne roke
so razgrnile
zaveso temnó …
Kak sva se ljubila
v poljubih vročih,
v besedah polglasnih, šepetajočih.
Visoko na sinjem polji
so vztrepetavale
srebrne zvezde
in naokoli
so pesmi zaljubljene plavale.

Odprla se je čudovita noč.
Tisto noč so zapeli
zmagoslavni zvonovi;
kako so vstajali
njih prešerni glasovi
pod zvezdámi drvečimi,
kako so prihajali
bliže in bliže
s koraki šumečimi …

Ivan Cankar (1876 – 1918)

Predstavljajte si, da ne veste za ime umetnika, ki je v verze izlil svoje ljubezensko drhtenje in srečo, in sledite tihemu branju. To naj vas popelje od čakanja na ljubljeno dekle prek temne zavese senc vse do vročih poljubov in polglasnega šepetanja. Vse se uokvirja v impresionistično sliko, na kateri se prelivata in prepletata barvitost glasov in zvočnost barvnih odtenkov. Zdi se, kot da z lirskim subjektom čustvuje vsa narava: beli cvetovi delijo z njim napetost pričakovanja, na sinjem polji neba trepetajo srebrne zvezde.
V pesmi je čutiti nostalgijo po ljubezenski sreči, saj se je dogajanje odvijalo v preteklosti (glagolske oblike so v pretekliku) – kot čudovito doživeto srečanje z ljubljenim dekletom. Pridevniki mehak, oddaljen, globok, plašen, teman vzbujajo občutke plahe nežnosti in skrivnostnosti, nato se pesniški izraz sprosti. V zadnji kitici se razbohoti in razpre v vsej svoji muzikaličnosti. Odprla se je čudovita noč, zazveni prvi verz in nas povabi v doživetje lepega večera. Aliteracija zapeli/ zmagoslavni zvonovi odzvanja od veselja, njih prešerni glasovi … kot da so hodili v človeški podobi s koraki šumečimi. Sploh je pesniku posebno ljuba poosebitev, denimo cvetov, ki so z njim delili pričakovanje dekleta, strune so tiho jokale, in naokoli/ so pesmi zaljubljene plavale.
Ustvarjalec lepih, zvenečih verzov je Ivan Cankar, ki ga bolj poznamo v drugačni luči in vlogi. V cikel Iz lepih časov (Erotika 1902) je umetnik vključil tudi zgornjo pesem, ki je v prvi izdaji pesniške zbirke leta 1899 ni bilo. Pesem s prvotnim naslovom Večerni koncert, posvečena Ani Lušinovi, je nastala pred stodvajsetimi leti (1898) v Pulju in sodi v čas, ko je Cankar vse bolj čutil moč in nemoč svojega pesniškega izražanja. Z ene strani si je še vedno prizadeval ustvarjati poezijo, v kateri sicer ritem in rima nimata več osrednje vloge, z druge pa se je zavedal, da je njegov izrazni prostor v prozi, noveleti in drami, in da torej raje prepušča kovanje verzov Župančiču in Ketteju.
V tem se veliki slovenski književnik ni motil: zapustil je pesniški Parnas, da bi se povzpel na pripovedni Olimp. Bil je velik tudi v odločitvi, da opusti pesništvo in se preusmeri v prozo. Ob izjemni umetniški moči njegovih proznih in dramskih del pa vsekakor ne moremo spregledati dejstva, da je Cankar slovensko pesništvo fin de siecla oplemenitil z mistiko simbolizma, razdvojenostjo dekadence in čutno lepoto impresionizma. V tej luči lahko imajo zgornji verzi posebno estetsko in doživljajsko vrednost za tiste, ki poredko segajo po Cankarjevih pesmih.
Cankar je C (ank) ar

11.05.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!