Pika na (pesm)i

Poezija je zrcalo duše. Odmev besede. Zvenenje jezika. Tudi prozno besedilo lahko zveni poetično, ko zavalovi v vibraciji zvoka. Besedni umetnik govori iz sebe kot prerok lepote, kot občudovalec narave, v kateri se vse spreminja, pretaka, gnete in spet vrača v novih oblikah vidnega in nevidnega. Pomislim na pisatelja Cirila Kosmača, primorskega zgodbarskega rapsoda: njegova pripovedna proza je do zadnjega tkiva prepojena z ljubeznijo do jezika, potegne nas v vrtinec čutnih – vizualnih in zvočnih, barvnih in slušnih zaznav. Kosmačeva stavčna melodija poje visoko pesem slovenskemu jeziku, nas očara z blagoglasno toplino, silovitostjo in nežnostjo ponavljanj, muzikaličnostjo ubeseditve in plastičnostjo (pris) podob. Kot da se ob branju pred našimi očmi odvijajo filmski kadri sprememb v času in prostoru, vpeti v dinamiko letnega časa, dneva in noči!
Odlomek iz novele Pot v Tolmin, v kateri je Ciril Kosmač očetu, svojemu prvemu mentorju, spodbujevalcu zapisovanja vaških zgodb, postavil enega najlepših literarnih spomenikov v slovenski literaturi, zveni pesniško navdahnjeno. Za pravi občutek ga poskusim (o) zapisati in prebrati, kot da bi šlo za poezijo, v verzih.

Nebo ni bilo več ozko in težko, svinčeno,
ki ga je prej tlačilo k tlom.
Odprlo se je, zrahljalo in pomodrilo …
In oblaki?…
O, oblaki so bili tudi še fantastični, silni konji,
toda niso bili več mrki in sivi;
bili so rožnati od prvega sonca,
kakor bi okrvavljeni prišli iz plemenitega nočnega boja.
Zmagali so,
pa še kako so zmagali!
Niso našli samo izhoda izpod svinčenega pokrova,
s svojimi silnimi hrbti so dvignili vse svinčeno nebo
in ga odvalili za gore.
In zdaj so res sproščeno dirjali proti svojemu prividu
vsemirskih, večno svobodnih, brezmejnih zelenih poljan.

Vsa ta zemeljska in nebesna pokrajina
je zbujala v pobu občutek tako močne in nepojmljive sreče,
da mu je šlo skoraj na jok.
Pomislil je,
kako lepo je živeti …
Živeti! Živeti! Živeti!…
Vedeti,
da za tvojim hrbtom teče reka Bača,
da se na levi Idrijca vali po globoki soteski,
da je pred tabo Soča,
tako čudovita reka,
da ji ni para na vsem svetu …

Moč pridevnika, estetski užitek ob barviti simboliki spreminjajoče se narave (svinčeno nebo se je pomodrilo, silni sivi konji so postali rožnati, hiteč naproti prividu brezmejnih zelenih poljan …), ponavljanja, dognana raba ločil, asonance. Besedilo učinkuje poetično, na trenutke privzdignjeno, kot slikovita pesem v prozi, ki uokvirja sinov in očetov pogovor ter njuno hojo navsezgodaj zjutraj skozi sprva tujo in grozljivo, nato pa od prvega sonca ožarjeno domačo dolino v Tolmin.
Letos potekata tako stodeseta obletnica rojstva (28. septembra 1910) kot štiridesetletnica smrti Cirila Kosmača (28. januarja 1980). Bralke in bralce, ki boste segli po njegovih novelah (Sreča, Kruh, Gosenica idr.) ali romanu Pomladni dan, vabim, da se ob fabuli in orisu značajev, zlasti vaških posebnežev, t. i. “božjih otrok”, zaustavite ob slogu, v katerem se mojstrsko prepletata pregovorna ljudska modrost in čut za jezikovno izbrušenost ter muzikaličnost izraza. Na letošnjem seznamu bralne pobude Primorci beremo najdete knjigo Mavrični lok življenja, ki zajema izbor najbolj znanih Kosmačevih novel.
Pa veliko veselja ob branju!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme