Pevci zbora Hrast v Dubrovniku

Med 28. aprilom in 1. majem so gostovali pri rojaku g. Davidu Pahorju

Ko nas je na začetku januarja letos naš predsednik Klaudio spomnil, da nas konec aprila čaka med ostalimi koncertnimi zadolžitvami tudi nastop v Dubrovniku, si sploh nisem mogel predstavljati, kako bo to izgledalo. Rutinsko sem si mislil, da bomo pač zvečer zapeli na nastopu v kaki akustični cerkvi in podnevi pohajkovali ter si ogledovali zanimivosti teh krajev. Poleg tega sem bil v Dubrovniku že pred leti in sem se tega čudovitega kraja nekoliko spominjal, saj sem poleti leta 2003 s prijatelji prevozil dobršen del magistralne ceste od Splita pa do Medžugorja, mimo Makarske riviere vse do Dubrovnika. Nisem pa si sploh mogel predstavljati, kako bosta naše bivanje in predvsem naš nastop izgledala tokrat v bolj zgodnjem pomladnem času. Nekaj se mi je svitalo, vendar podzavestno je bilo vse skupaj ovito v neznanko.

No, tokrat je bilo naše bivanje v Trstenu precej drugače doživeto. Mirne duše lahko zapišem, da smo se imeli fenomenalno. Res je, bili smo na krajšem dopustu za konec tedna in to kratko bivanje je bilo res pestro ter zanimivo. V vseh nas je Dubrovnik pustil prijeten pečat, ki se ga ne da opisati z besedami. Treba ga je enostavno doživeti v prvi osebi.

Že prvi stik z našimi gostitelji, ko smo prispeli v Trsteno, naselje, oddaljeno od Dubrovnika kakih 20 km, je bil po svoje edinstven. Čeprav smo tja prispeli v poznih nočnih urah, so nas domačini potrpežljivo pričakali, nas lepo sprejeli in popeljali na svoje domove oz. v apartmaje. Prijetno je bilo tudi ponovno srečanje z g. Davidom Pahorjem, ki je tam na jugu Dalmacije dušni pastir že dobrih 17 let. Naj tu dodam, da smo pevci zbora Hrast prav njemu pred leti peli na novi maši v rojstnih Jamljah. Obenem je tudi David svoj čas že prepeval pri Hrastu, zato je bilo ponovno snidenje še toliko bolj prisrčno in ganljivo. Že takoj ob prvem stiku z našimi gostitelji je bilo opaziti, da nas povezuje neka domačnost, ki jo je možno izkusiti le, ko si neposredno s tamkajšnjimi ljudmi. Vsega tega pa ne podoživljaš, če bivaš v hotelu in si tako rekoč turist. Mi smo tokrat bili bolj romarji kot turisti, a se tega na začetku turneje verjetno nismo še zavedali.

Že naslednje jutro, ko sem se prebudil in skozi okno svoje sobe opazoval okolico, sem ostal kot začaran od lepote teh krajev. Pogled na sinjemodro čisto morje v zalivu, bližnje otoke in zelo členovito obalo je v meni prebudil prijetne občutke, ki sem jih pred nekaj leti na obisku teh krajev že doživljal. Lepota Dalmacije je ravno v tem, da se barva sivobele skalnate obale prepleta s prozorno barvo sinjega morja. Ta barvni binom nas je spremljal ves čas gostovanja, tako rekoč na vsakem koraku, najsi bo to v Dubrovniku med ogledom starega mesta in znamenitega obzidja, v Stonu, ko smo se v nedeljskem sončnem jutru odpravili na obzidje tega mesteca in uživali v panoramskih razgledih, ter še v Trstenu, kjer smo zadnji dan našega bivanja namenili ogledu botaničnega vrta Arboretum.

Prvi dan bivanja, soboto, smo izkoristili za ogled starega jedra mesta Dubrovnik, ki ga je tisti dan preplavilo ogromno število ljudi, saj se je tu odvijal mednarodni športni dogodek – maraton po dubrovniških ulicah. Mi smo v tej množici pozorno sledili prijazni vodički, ki nam je postregla z bogatimi in izčrpnimi podatki o nastanku in znamenitostih Dubrovnika. Ogledali smo si katedralo Marije Vnebovzete, kjer smo tudi opravili krajšo generalko pred večernim nastopom. Nato smo se podali na mestno obzidje, kjer te pogled na staro mesto in okolico ne pusti brezbrižnega. Nežne barve streh in stare kamnite ozke ulice se odlično ujemajo med sabo in tvorijo neskončen raznobarvni mozaik. Ko smo tako opazovali razgled z obzidja, smo se med drugim seveda slikali, skupinsko pozirali ter občasno tudi zapeli v akustičnih sugestivnih kamnitih stolpih starega mestnega obzidja in pritegnili pozornost marsikaterega turista.

Zvečer nas je čakal nastop v mestni katedrali. Že preoblečeni smo se v koncertnih oblekah podali z linijskim avtobusom do Dubrovnika. Mimoidoči so nas radovedno gledali in opazovali. Tik pred koncertnim nastopom smo se postavili na zunanje stopnišče katedrale ter zapeli Pesem barbanskih romarjev. Ta Hilarijeva zamisel se je izkazala za zelo posrečeno, saj smo s to iznajdljivostjo pritegnili pozornost turistov, ki so bili v bližini, in jih s svojimi glasovi privabili v notranjost cerkve, ki so jo v hipu napolnili. Izvajanje skladb tako iz renesančne beneške šole kot iz staroslovanske cerkvene literature in naših primorskih avtorjev se je idealno spajalo z zgodovino in arhitekturo tega hrama. Petje pred znamenito Tizianovo sliko Vnebovzete je bilo za nas izjemno doživetje, še toliko bolj, ker poslušalci niso štedili z aplavzi. Pred zaključkom koncerta smo povabili v našo sredo g. Davida, se mu zahvalili za lep sprejem in skupaj zapeli še zadnje pesmi, ki jih je pred leti že pel z nami.

Naslednji dan, v nedeljo, nas je že navsezgodaj pozdravilo jutranje sonce, ki je s svojimi žarki dobesedno segrelo ozračje. Čakal nas je res lep sončen dan. Praznično zvonjenje je vabilo v domačo cerkev sv. Vida, kjer je bila na sporedu sv. maša, ki jo je daroval g. David. Pel je domači cerkveni zbor ob orgelski spremljavi. V pridigi je g. David poudaril, kako je treba imeti vedno odprta vrata srca do vseh življenjskih izzivov, tako lepih kot tudi tistih manj srečnih. Skratka, ozračje je prevevala neka nevidna pozitivna energija. Bogoslužju je prisostvovalo res lepo število vernikov. Ob zaključku maše smo še sami zapeli znano Marija skoz’ življenje. Sledila je še vožnja z avtobusom do mesteca Ston, kjer smo po starih strmih srednjeveških kamnitih stopnicah vežbali dihalne sposobnosti ter “trenirali” za večerni nastop v trstenski cerkvi. Po okusnem ribjem kosilu smo se vrnili v Trsteno, kjer so nekateri pevci, tisti bolj korajžni, izkoristili urico prostega časa, da so se kopali v morju; ostali pa smo se počasi odpravili peš do cerkve sv. Vida, ki se nahaja na zelo lepi razgledni točki s prekrasnim pogledom na morje.

Na večernem koncertu se je zbrala res velika množica poslušalcev, ki so napolnili cerkev do zadnjega kotička. Že po prvi odpeti pesmi smo imeli občutek, da občinstvo diha z nami. Tokrat smo priljubljeno Marijino Pesem barbanskih romarjev izkoristili za odhod iz cerkve in nastop zaključili na zelo sugestiven način, s prekrasnim razgledom na morje. Po koncertu se je precej ljudi zaustavilo na prijetni družabnosti, ki se je nadaljevala še pozno v noč in na kateri ni manjkalo smeha, veselja ter seveda petja.

Zadnji dan večdnevne turneje, v ponedeljek, smo se v jutranjih urah odpravili v Arboretum v Trstenu, kjer nam je prijazni domači vodič prikazal zanimivosti tega obširnega botaničnega vrta. Po okusnem kosilu, ki so nam ga pripravili gostitelji, smo se poslovili od g. Davida, od teh prekrasnih krajev in dobrosrčnih ljudi. Še zadnjič smo uživali v kulisi s prekrasnim pogledom na morje. Lepše res ne bi moglo biti. Vsi smo imeli občutek, kot da se je čas ustavil. Po srečnem letu smo bili še isti večer doma, kjer nas je pričakal dež. To pa ni zmotilo naših lepih in prijetnih občutkov, saj smo se v teh dneh naužili sonca in njegovih toplih žarkov ter prijazne topline ljudi, ki jo premorejo le ljudje z zelo veliko srčno kulturo. Vsem nam pa bo dubrovniška avantura ostala v lepem in trajnem spominu.