Intervju

Petnajst let pomoči otrokom in v oporo družinam

Petnajst let pomoči otrokom in v oporo družinam

Pogovor / Mauro Leban, ravnatelj Mladinskega doma v Gorici

Ob začetku šolskega leta smo se v stavbi goriškega Alojzijevišča pogovorili z ravnateljem Mladinskega doma Maurom Lebanon o dejavnostih društva tik pred začetkom novega šolskega leta, pa tudi o rednem letnem delovanju, ki poteka že petnajsto leto.

Kako so se končale letošnje t. i. Poletnosti?
Od 26. avgusta do 6. septembra, torej dva tedna, smo imeli v Mladinskem domu drugi del poletnih dejavnosti, ki se pri nas imenujejo Poletnosti. Naslov tega drugega dela je bil “Šola za šalo”: otroke smo spet uvajali v šolsko delo in dejavnosti ter delovne navade. Imeli so možnost ponavljati šolsko snov, na sprogramu pa so bile tudi delavnice in igre.

Kako je potekala ta Šola za šalo?
Šola za šalo predvideva, da otroci v razredu polovico jutra ponavljajo snov in vadijo predvsem s kvizi ali matematičnimi igrami. Posvečajo se torej v prvi vrsti matematiki in slovenščini, pa tudi zgodovini, tujim jezikom itd. Drugi del jutra je posvečen igri, ki je vodena, skupinska ali pa se otroci lahko prosto podijo po našem dvorišču. Vse to velja za otroke iz osnovne in srednje šole. Petošolci imajo poseben program, ki je letos sicer potekal v bolj okrnjeni obliki: gre za resnejšo pripravo na vstop v srednjo šolo. Imeli so po dve delovni enoti na dan: tudi oni so ponavljali glavnino snovi glavnih predmetov, obenem so prejeli informacije o tem, kako poteka delo na srednji šoli, kakšne so razlike med osnovno in srednjo šolo ipd. Tako jim skušamo pomagati, da premostijo začetni “šok”. Ponujamo jim tudi delovne metode, ki so morda malo različne od teh, na katere so bili vajeni na osnovni šoli.

Formula “segrevanja mišic” v tednih pred začetkom pouka torej deluje?
Ja, v vsakem primeru. Imamo pa tudi velik del otrok, ki prihajajo k nam enostavno zaradi varstva. Drug pomemben trenutek je socializacija; neka mama mi je rekla, da je “sita” otroka doma, ker je (kot edinček) stalno v družbi odraslih in bi rada, da bi se družil tudi z vrstniki. Naše Poletnosti služijo tudi temu, da je vstop v šolo, povezan s socializacijo, bolj postopen; in to se še kako pozna. Žal vidimo, da nekateri otroci (starši), ki bi jim to resnično koristilo, ne izkoristijo te možnosti, dokler niso prav primorani.

Kakšne urnike ste imeli?
Med poletnimi dejavnostmi od 8. do 13. ure.

Koliko otrok ste imeli?
V drugem tednu Poletnosti smo imeli skoraj 30 otrok, z njimi so bili trije stalni vzgojitelji, zraven še en zunanji animator, ki nam je pomagal.

Kaj pa vsebuje vaša glavna “pobudba”, letni popoldanski pouk?
Ponujamo pošolsko varstvo, se pravi, da gremo iskat otroke v šolo, jih pripeljemo v Mladinski dom, jim damo kosilo, nato imajo možnost – tisti z osnovne šole malo več, tisti s srednje malo manj – preživeti nekaj prostega časa in to na odprtem, vse dokler se da. Nekaj pred 15. uro se začne resno delo v razredu, in sicer v dveh enotah. Prva poteka nekako do 17. ure, druga pa od 17. do 18. ure. Pred 17. je četrt ure odmora, da osnovnošolci lahko gredo domov.

Kako je z vpisi v novem šolskem letu?
Sredi prejšnjega tedna smo jih že imeli čez 30. Vpisi so še odprti, lahko pa sprejmemo največ 36 otrok (tel. 0481 280857 ali 331 6936603, mail info@mladinskidom. it; op. p.).

Koliko vzgojiteljev imate?
Pred kratkim smo izgubili dragoceno sodelavko, Tanjo Arčon, ki se je pač preselila zaradi poroke. Smo pa pridobili Jerneja Kurinčiča; veseli smo, da imamo za vzgojitelja tudi moško figuro. Tako imamo sedaj tri zaposlene: poleg Jerneja sta še vzgojiteljici Nataša Soban in Andreja Miljevič. Skupaj skrbijo za to, kar so naši nameni in cilji: če se omejimo na pošolski pouk, gojencem sledijo, jim nudijo pomoč pri pisanju nalog, hodijo na govorilne ure. Poleg tega se pri nas ponujajo tudi takšne dejavnosti, ki nas lahko malo povežejo in razvedrijo; to so, poleg Poletnosti seveda, med letom dva izleta, zimovanje in morda še kakšna ekskurzija ali delavnica, ki jo izvajamo po nalogah.
Naša glavna skrb je vsekakor ta, da se otroci vrnejo domov z urejenimi nalogami. To je tudi tisto, kar starši hočejo od nas. Sodelujemo z ustanovami in društvi, ki ponujajo druge pošolske dejavnosti, zlasti športne, sami pa jih ne prirejamo. Otrokom pa omogočamo, da se udejstvujejo kje drugje, če to želijo.
Rad bi poudaril, da kot krščanska vzgojna ustanova dajemo velik poudarek odnosom. Za nas je pomembno, da se otroci najprej naučijo se spoštovati med sabo, spoštovati nadrejene in imovino, da naši odnosi temeljijo na poštenosti in lojalnosti, da se naučijo biti odgovorni za svoja dejanja in izbire, da znajo izpolnjevati svoje dolžnosti do šolskega dela. Torej: pošteni odnosi, spoštovanje in odgovornost. Če otroci nočejo pisati nalog, jih gotovo ne pišemo mi na njihovem mestu; to staršem tudi povemo. Pač pa jih opozarjamo na to, čemu lahko gredo naproti, če svojih dolžnosti ne opravljajo vestno, in to zdaj kot dijaki, v prihodnje kot odrasle osebe.

Koliko let že poteka to pomembno vzgojno poslanstvo Mladinskega doma?
To poteka že petnajsto leto. Začeli smo namreč s šolskim letom 2004-2005.

Imate tudi prostovoljne vzgojitelje?
Rade volje vidimo, da se nam med letom kot prostovoljci pridružijo kakšni višješolski dijaki, študentje ali pa tudi skavti. Včasih kdo pomaga samo uro ali dve na teden: na tak način lahko nudimo kakšno posebno pomoč otrokom, ki potrebujejo kaj več, ali v večjih razredih, da je delo bolje razporejeno. To je lahko tudi dobra izkušnja za mlade! Na kakšen način se ustvarijo novi odnosi in sodelovanja, ki se v prihodnje lahko tudi (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

Danijel Devetak

Slike

14.09.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!