Petje me odvrača od vsakodnevnih skrbi

Zborovska dejavnost je v našem slovenskem in zamejskem prostoru ključni kulturni element naše biti; je prepoznavni znak, s katerim se Slovenci ponosno kažemo svetu, je pa tudi nezamenljiv družabni element, ki pri nas pripomore k negovanju obstoječih družbenih vezi in tkanju novih. Zborovstvo se pri Slovencih v Italiji razvija na več nivojih, od poljudnega do visokokakovostnega. Med mnogimi pevci, ki so svoje življenje posvetili tej dejavnosti, je Marjan Škerlavaj. Openc po rodu in bivališču, se je že od mladih nog vključil v krajevno pevsko sredino.

Ali bi nam lahko posredovali nekaj koordinat, da bi nam predstavili svojo pestro in dolgoletno pevsko ‘kariero’?
S petjem sem se začel ukvarjati že v otroških letih, ko sem najprej prepeval v šolskih zborih openske osnovne šole Franceta Bevka in nižje srednje šole Srečka Kosovela. V bistvu je šlo za pevsko udejstvovanje na šolskem področju. Izven šole pa sem bil tudi glasbeno aktiven; dobrih petnajst let sem igral na bobne v ansamblu Galebi z Opčin. Po obvezni mutaciji sem pričel prepevati v domačem cerkvenem pevskem zboru Sv. Jernej, kjer sem še vedno aktiven član. Dobrih štirinajst let pa sem prepeval v mešanem pevskem zboru Jacobus Gallus iz Trsta pod vodstvom prof. Janka Bana. Trenutno pa prepevam že deveto leto v mešanem pevskem zboru Hrast iz Doberdoba, ki ga vodi prof. Hilarij Lavrenčič. Do pred kratkim pa sem bil kar pet let pevsko aktiven v moškem zboru Sv. Jernej z Opčin pod vodstvom prof. Mirka Ferlana.
Dejavni ste namreč bodisi na prosvetnem kot cerkvenem pevskem področju. Kako usklajujete to dvojnost, kakšne občutke sproža v vas cerkvena pesem, kakšne pa posvetna?
Lepo vprašanje! Mislim, da nisem edini, ki se ukvarja s to dvojno dejavnostjo. Povedal pa bi, da ni neke bistvene razlike, saj je petje odraz našega duševnega stanja. Sakralno izvajanje skladb pa naj bi temeljilo na globokem duhovnem podoživljanju in osebnem prepričanju. Do kakšne mere, pa to ve vsak zase. Meni so zelo všeč božične pesmi, ki odražajo veselje in neko mistično skrivnost. Prav tako velikonočne skladbe, ki vsebujejo sporočilo zmage življenja nad smrtjo. Po drugi strani pa ravno tako posvetne pesmi pridobijo efekt, če so lepo zapete. Tudi glede prireditvenih prostorov so se moje zahteve s časom nekoliko spremenile. Zadnje čase opažam, da me razveseljujejo in tudi notranje obogatijo predvsem koncertni nastopi v naših cerkvah. To predvsem zaradi bogate akustike, ki je nam pevcem bolj všečna kot pa gluhe in neakustične “suhe” dvorane, kjer je vsak manjši pevski spodrsljaj takoj opažen. Pa tudi publika je vse bolj zahtevna.
Od kod vaša ljubezen do petja?
Pravzaprav sem še kot otrok zelo rad prepeval. Izhajam namreč iz izrazito pevsko nadarjene družine. Predvsem moj oče, ki je več kot petdeset let sodeloval v domačem cerkvenem zboru, mi je verjetno gensko posredoval to pevsko navdušenje. Prav tako tudi moj brat, ki tudi zelo rad poje in igra na orgle. Oba sta tenorja, medtem ko meni ustreza bolj bas-baritonska lega. Mama je svojčas pela v zboru alt, prav tako moja sestra Barbara. Meni pa je petje, takoj za službenimi dolžnostmi, dodatna ljubiteljska dejavnost. Z leti sem prišel do spoznanja, da me petje sprošča in odvrača od vsakodnevnih skrbi. Še lepše pa je, če to danost dopolnjuješ z drugimi, ki jim je petje prav tako všeč.
V katerih pevskih sestavih ste doslej sodelovali? Kateri zborovodja vas je največ naučil? Katerega skladatelja pa imate najraje?
Kot sem že uvodoma povedal, se je moje pevsko udejstvovanje pričelo z vstopom v domači cerkveni pevski zbor. Takrat si sploh nisem predstavljal, da bo moja zborovska dejavnost tako pestra in razgibana. Vse se je pričelo pred več kot dvajsetimi leti, ko je nastal odmeven projekt Gallusovo zvočno bogastvo, pri katerem je sodelovalo več kot 150 pevcev s Tržaškega. Takrat me je prof. Janko Ban povabil k sodelovanju. In od takrat naprej sem stalno pevsko aktiven. Lahko rečem, da so mi prav zbori, v katerih sem sodeloval in v katerih sem še aktiven, nudili res lepa in nepozabna pevska doživetja. Tu ne gre samo za pevski pristop, pač pa tudi za navezovanje novih prijateljskih vezi, spoznavanje novih krajev in navad ter seveda druženje. Vsak zborovodja ima pač svoj način vodenja zbora. Mislim pa, da se sedanji zborovodji, s katerima sodelujem, prof. Janko Ban (MePZ Sv. Jernej) in prof. Hilarij Lavrenčič (MePZ Hrast), lepo in v marsičem dopolnjujeta. Kar zadeva pa skladatelje, v bistvu ni razlik. Pevci zaupamo in se prilagajamo željam in okusom dirigenta, ki se še prej posvetuje z umetniškim svetom zbora.
Pred nedavnim ste se udeležili mariborskega tekmovanja Naša pesem. To preizkušnjo dobro poznate, saj ste jo v svoji karieri večkrat ponovili. Kaj pravzaprav pomeni tekmovanje za pevca?
Ja, prav ste povedali. Z letošnjim nastopom sem nastopil že desetič na državnem zborovskem tekmovanju v Mariboru. Od davnega leta 1993, ko smo prvič nastopili z zborom Jacobus Gallus pod vodstvom Stojana Kureta, sem se v razdobju dveh let udeležil omenjenega tekmovanja. Najprej z MePZ Jacobus Gallus in nato z MePZ Hrast, in to vedno uspešno. Da je zbor uspešen na tekmovanju, pa je potrebno dosti pevskih vaj, kjer vadimo do natančne perfektnosti posamezne skladbe. To je seveda za nas pevce in predvsem zborovodje velik izziv ter tudi napor, ki ga pa, dolgoročno gledano, velja izkoristiti. Trud in požrtvovalnost sta kot vedno poplačana. Naj tu še poudarim, da je naše pevsko udejstvovanje osnovano na prostovoljni ravni.
Poleg petja ste tudi aktivni na področju pritrkovanja. Pravijo, da kdor poje, dvakrat moli: kaj pa če pritrkava …?
Pritrkavanje oz. po opensko “tenklanje” mi je tako rekoč “prešlo že pod kožo”. V bistvu smo pritrkovalci tisti, ki s svojo dejavnostjo pripomoremo, da je posamezni cerkveni praznik lepši in slovesnejši. Kako drugače odmeva glas zvona, če je ta rabljen ročno. Lepo je biti v zvoniku, recimo, na predbožični večer in ob prijetnem ročnem pozvanjanju zvonov opazovati bližnjo okolico, ki se svetlika v prazničnem božičnem sijaju luči. Takrat dobiš občutek, da se je čas ustavil.
IG

POGOVOR / Marjan Škerlavaj

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme