Suzin svet

Petdeset let za Benečijo (2)

Petdeset let za Benečijo (2)

Piše Suzi Pertot: Srečno in pogumno naprej!

Telovadnica v Liesah, kjer je potekalo praznovanje ob petdesetletnici društva Rečan, je bila nabito polna. Oder tudi. Vedela pa sem tudi za vse, kar se je dogajalo v zakulisju, za trud, načrte in priprave. Že pri nas v Trstu, v času moje mladosti, ko sem tudi sama sodelovala v društvih, je bilo čutiti problem pomanjkanja delovnih rok. Tu v Benečiji pa še posebej. Ljudi je malo, poleg službe vsi delajo še doma, v strmih vinogradih, na pašnikih in njivah. Mladi študirajo. Časa primanjkuje vsem, energije tudi. Vem, da so si morali člani Rečana, ki po večini sploh niso več rosno mladi, krepko spodvihati rokave, da so prireditev izpeljali in da je bila vsa organizacija brezhibna.
Na začetku so celo pomislili, da bi imeli za udeležence prireditve catering. A catering v Nediške doline ne spada. Skoraj nekaj nenaravnega je, tujega in nima nič kaj opraviti s pristnostjo in gostoljubjem, ki sta doma tu v Benečiji. Zato so se odločili, da bodo tudi hrano pripravili sami. Delo so začeli že navsezgodaj, vzdušje v kuhinji je bilo napeto, dela preveč. Še zdaj vidim prijatelje iz Rečanske doline: potne, utrujene, zdelane od kuhanja in vročine. A kljub vsemu so ostali nasmejani. Energije do konca ni zmanjkalo. Niti tedaj, ko so z zadnjimi pladnji slaščic hiteli od mize do mize in zraven ponujali še kavo. Postreči skoraj dvesto ljudem ni bilo lahko. Sredi tega vrveža niso pozabili na naju z možem četudi tega nisva pričakovala in bi nama bil praznik lep tudi brez posebne pozornosti, ki so jo nama izkazali. Ob koncu kulturnega sporeda, je k nama prihitela prijateljica z dvema vegetarijanskima krožnikoma v rokah. Za vaju, se je nasmehnila, z običajno prijaznostjo, ki jo poznajo samo Benečani. Odvečen trud za naju. Gostoljubnost je v njihovi duši. Slovenska gostoljubnost je tu doma. Prijaznost je lesk teh dolin. Gost je tu kralj. Kot povsod med preprostimi ljudmi, ki nimajo veliko, a darujejo vse. Z možem vzameva ponujeno. Nočeva reči, ni bilo treba. Tudi hvala je premalo. Benečani premorejo prijaznost, ki jo dolgo nosiš v srcu. Tako je bilo menda nekoč povsod. Gostoljubnost je nekaj kar imamo Slovenci v krvi. V Benečiji je tako še danes. V Benečiji so vrata oprta. Skoraj vsaka. Vsak dan.
Hrane je obilo, vino prihaja na mizo brez prestanka, z njim še mineralna voda in bezgov sok, ki mu tu pravijo bezgovina in je doma v vsaki hiši. Na odru zaigrajo harmonike… ramonike. Ljudje zapojejo o Nediži, o Benečiji, v katero se nekdo vrača, o dolinah. Pesem seže do srca, nekateri zaplešejo, otroci se zberejo pod odrom. Benečija je taka. Gostoljubje in harmonike so njena duša. In pesem je jezik teh ljudi.
Kljub vsemu se domov odpravimo zgodaj. S kančkom obžalovanja zaradi petja. Ko je kje tak praznik, bi njajraje ostala… a v nedeljo gremo vsi na pohod Čez namišljeno črto.
Po prireditvi se vozim domov skozi Rečansko dolino… Pot je kar dolga. Medtem ko sedim za volanom, gledam te vasi, ki v temi bežijo mimo mene, in razmišljam o tej preteklosti, ki je še do danes zaznamovala te ljudi. Tiste, ki so ostali, seveda. Te male vasi, samotni zeleni bregovi, tišina in lepota pokrajine vabijo ljudi k druženju, k petju. Imena krajev govorijo o preteklosti, ki je slovenska, o duši, ki je globoko zakoreninjena v našo pojočo govorico. A vendar je bilo za te ljudi tako težko. Nacionalisti so jim skušali preprečiti vsako druženje, celo pesem. Pesmi, ki so jih peli njih dedje, babice, pesmi, ki so pesmi teh dolin. Slovensko besedo je bilo slišati samo po domovih, nekaj v cerkvah in gostilnah, v javnost ni smela. Ko zdaj gledam na Rečansko dolino, na mlade, ki so ponosni na svoje korenine, pišejo in prevajajo v slovenskem jeziku, pripravljajo diplomske naloge o svoji kulturi, razumem, da so ti ljudje zmagali, zahvaljujoč se vztrajnosti in pogumu. Pustite nam rože po našim saditn… In so jih zasejali. Zdaj cvetijo.
Naslednjega dne, vroča in sončna nedelja je, se nas nekaj “najmlajših” zbere v Topoluovem, pri cerkvi, pripravljeni smo na vzpon prek Brieze in Škarij do cerkve sv. Martina. Angela prihiti do nas s posodo v rokah. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

07.07.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!