Bodi človek

Peta Marijina dogma

Peta Marijina dogma

Iz priloge Bodi človek! / Piše Ivo Kerže: Razglabljanje o Mariji Soodrešenici

V božičnem času so naše misli vse usmerjene na lepoto Svete Družine, ki sije iz jaslic v naših domovih in cerkvah. V njej izstopa ob Jezusu prav posebej Njegova Mati Marija, naša ljuba Gospa, ki je v življenju Cerkve, zlasti v zadnjih dveh stoletjih, dobila vse osrednejšnjo vlogo ne le na ravni ljudske pobožnosti in mistike, pač pa tudi na dogmatični ravni. Ne pozabimo namreč, da se na Mater Božjo nanašajo štiri dogme:
1) da je Ona Mati Božja (Efeški koncil leta 431),
2) da je Ona vedno Devica, tj. pred in med porodom in po porodu Odrešenika (Lateranski koncil leta 649),
3) da je bila Ona sama brezmadežno spočeta (apostolska konstitucija Ineffabilis Deus iz leta 1854),
4) da je bila Ona takoj po smrti z dušo in telesom v nebesa vzeta (okrožnica Munificentissimus Deus iz leta 1950).
Kot vidimo, sta bili dve izmed teh štirih dogem razglašeni v zadnjih dveh stoletjih. Dejansko smo bili v tem zadnjem času zgodovine Cerkve priča posebni pozornosti, ki jo je teologija posvetila Mariji, kar je bilo seveda tudi pod vplivom velikih Marijinih prikazanj v Lourdesu in v Fatimi in še drugih manj znanih. V tem okviru je nastalo gibanje za razglasitev še ene, pete marijanske dogme, in sicer dogme o Marijini soodrešeniški vlogi, kar je tesno povezano z naukom o Mariji kot Srednici vseh milosti. O tem gibanju in pomenu razglasitve te dogme bi rad na kratko spregovoril v tem besedilu z željo, da bi nas to razmišljanje popeljalo v globlje doživljanje božične skrivnosti.
Močna želja po razglasitvi te pete marijanske dogme je bila izražena v času pred drugim vatikanskim koncilom in zlasti na njem, vendar je bila v tesnem glasovanju (1114 glasov proti 1097) zavrnjena. Zoper njo so nastopili glavni teologi (Y. Congar, E. Schillebeeckx, K. Rahner, H. Kung), ki so izhajali iz neomodernizma, obsojenega pod Pijem XII., a jim je pod Janezom XXIII. in Pavlom VI. uspelo koncilu vtisniti svoj pečat (zlasti v dokumentu o verski svobodi, kot sem že pisal v Novem glasu). Oglejmo si, kakšni so bili glavni protiargumenti neomodernistov zoper dogmo o Mariji Soodrešenici, saj bomo skoznje to še ne razglašeno dogmo najbolje spoznali in razumeli njen pomen.
Svetopisemski protiargument
Nauk o Mariji Soodrešenici temelji na Svetem pismu, in sicer najprej na odlomku iz Lukovega evangelija, ki prikazuje Marijino Oznanjenje (Lk 1, 26-38). V njem nadangel Gabrijel pristopi k Mariji in ji napove, da bo po delovanju Sv. Duha spočela Odrešenika. Vendar ne gre le za napoved, ampak obenem za vprašanje. Nadangel namreč ne odide, preden Marija ne privoli s svojim “Fiat”! . Čaka na to privolitev. Iz tega vidimo, da je bila Marijina svobodna privolitev bistveno nepogrešljivo svobodno dejanje, brez katerega bi naše odrešenje po Jezusu Kristusu ne bilo možno. Drugače je, ko isti nadangel pristopi malo pred tem k Zahariji in mu le napove rojstvo njegovega sina Janeza Krstnika. Tam prav nič ne čaka na Zaharijevo privolitev in kar odide od njega (Lk 1, 5-25). Da je bila svobodna privolitev pri Marijinem Oznanjenju potrebna, je seveda razvidno iz tega, da je morala Marija stopiti v zakonski odnos z Bogom (Sv. Duhom), da bi lahko prišlo do spočetja: vstop v zakonski odnos pa je možen le svobodno. Vse to pa je pomembno zato, ker pomeni, da je Marijin “Fiat”!, ki ga je Devica Marija potrjevala vse svoje življenje – zlasti v sotrpljenju z Jezusom pod Križem, bistven, nepogrešljiv, neločljiv del našega odrešenja, ki zato dela Marijo za našo Soodrešenico. Ne seveda v smislu, da bi bila Ona (vendarle ustvarjena stvar) enakovreden vzrok odrešenja Jezusu, ki je Bog, a vendar, kljub tej podrejenosti, nujni sovzrok odrešenja: nujna pot, po kateri nas je Jezus lahko odrešil, ki vzvratno dela Marijo za edino pot, po kateri lahko varno pristopimo k Jezusu. Od tod slavni rek “po Mariji k Jezusu”.
Pri tem se zagovorniki dogme o Mariji Soodrešenici naslanjajo še na odlomek iz začetka Svetega pisma (1 Mz 3, 15), kjer po prikazu izvirnega greha Bog spregovori o sovraštvu med kačo (prispodobo za hudiča) in ženo ter o tem, da bo kača prežala na njeno peto, žena pa ji bo s peto zdrobila glavo. Tako se je vsaj v skladu s prevodom sv. Hieronima (“ipsa conteret caput tuum”) skozi stoletja prevajal ta odlomek in se je vseskozi s to ženo, ki bo zdrobila kači glavo, pojmovala Marija in njen “Fiat”! . Kasneje se je, zlasti pod vplivom protestantizma, ki je zavračal sleherno bistvenejšo vlogo Marije, začelo prevajati isti odlomek v smislu, da ne bo žena (“ona” v besedilu) temveč “on” tj. njen zarod, ki je tudi omenjen v odlomku, pri čemer je mišljen Kristus. Nasprotovanje nauku o Mariji Soodrešenici se navadno naslanja na to branje odlomka, ki je utemeljeno na dostopnih hebrejskih besedilih, kjer dejansko nastopa zaimek “on” in ne “ona”.
K temu je treba najprej reči, kot je razvidno, da soodrešeniška vloga Marije ne temelji na odlomku iz 1 Mz 3, 15, ampak na omenjenem odlomku iz Lk 1,38. Branje odlomka iz začetka prve Mojzesove knjige ne načenja v nobenem smislu teže odlomka iz začetka Lukovega evangelija. Poleg tega pa je treba k temu reči, da so izhodiščna hebrejska besedila glede razlike med moškim in ženskim zaimkom zelo dvoumna, to pa zato ker je hebrejski zapis soglasniški in ne pozna samoglasnikov oz. so se le s časom vnašali posebni znaki za beleženje samoglasnikov, kar je v tem primeru kar pomembno, ker se v hebrejščini “on” reče “hu”, “ona” pa “he” in se torej razlikuje le po samoglasnikih. Dalje je tako, da, tudi če bi bil v izhodiščnem besedilu (ki je izgubljeno) dejansko izražen moški spol, je treba upoštevati, da svetopisemska besedila večkrat uporabljajo moški spol tudi za ženske osebke zlasti tedaj, ko so izražena pomembna dejanja, ki jih ti ženski osebki izvedejo. Tako da je treba reči, da je Hieronimovo branje starozaveznega odlomka čisto možno. Naravnost obvezujoče pa je, če pomislimo, da je Tridentinski koncil določil ravno Hieronimov prevod kot navdahnjen od Sv. Duha in obvezujoč.
Teološki protiargument
Druga argumentacija, na katero se naslanjajo nasprotniki nauka o Mariji Soodrešenici, je teološke narave in temelji na stališču, da bi tak nauk postavljal Marijo kot enakovreden vzrok odrešenja Jezusu (tj. Bogu) in s tem da izraža nekakšno malikovanje Marije, ki je vendarle ustvarjena stvar. Ta protiargument sem že na kratko obravnaval zgoraj, ko je bilo rečeno, da Marija ni Odrešenica, pač pa Soodrešenica, kar pomeni, da ni enakovredna Jezusu, ki je edini prvotni vzrok odrešenja (tj. Odrešenik), pač pa sovzrok, tj. drugotni, podrejeni, a bistveni in neločljivi vzrok celotnega našega odrešenja.
Nasprotniki tega nauka so na drugem vatikanskem koncilu pri tem sami navajali, da se jim izrek tega nauka ni zdel oportun, ker bi ogrozil ekumensko povezovanje s protestanti. Znano je namreč, da protestanti odrešenje pripisujejo izključno Božji milosti (sola gratia) in izključujejo pri tem kakršno koli sodelovanje človeka in njegove svobodne volje, ki naj sodeluje z milostjo. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

27.12.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!