Pesnica Katarina Gomboc
Marsikdo je prepričan, da je nujno postaviti ločnico med literarnim delom in njegovim avtorjem/avtorico. Že takoj naj zapišem, da bi tega besedila ne bilo, ko bi me službene obveznosti ne privedle v stik s Katarino Gomboc, ki je februarja letos debitirala v vlogi jezikovne asistentke za slovenščino na tržaških licejih Slomšek in Prešeren. Doslej smo na naših šolah premogli lektorje tujih jezikov (angleščine, španščine, ruščine), nihče pa se dolgo časa ni spomnil, da jih potrebujemo tudi za slovenščino. No, hvala bogu ga oz. jo zdaj imamo.
Katarina Gomboc je diplomirana slovenistka in rusistka, v Trst pa prihaja prek projekta, ki združuje Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in Zavod Republike Slovenije za šolstvo s pomočjo pedagoške svetovalke za slovenske šole v Italiji Andreje Duhovnik Antoni.
Katarina Gomboc se je rodila leta 1993 v Šempetru pri Gorici, a je kmalu postala Ljubljančanka, študirala je na ljubljanski filozofski fakulteti, v študijskem letu 2017/2018 je bila štipendistka Škrabčeve ustanove. Pesmi objavlja na literarnih portalih LudLiteratura. si in AirBeletrina. si, leta 2017 pa je zmagala na Festivalu mlade literature Urška, ki ga prirejata Javni sklad za kulturne dejavnosti Republike Slovenije in revija Mentor. K nagradi spada tudi natis zmagovalnega literarnega dela, v njenem primeru je to pesniška zbirka, ki je hkrati knjižni prvenec z naslovom Negotovosti navkljub.
V uvodniku revije Mentor je jeseni 2017 takole zapisala o pomenu festivala Urška: “V svetu nedostopnih založb, samopromocije in zaprtih skupin, ki se zbirajo okoli literarnih revij in portalov, je to festival, ki sprejme vsakogar”. Tudi sam dodam, da bi bilo dobro, ko bi tudi profesorji slovenskih šol v Italiji svoje dijake in dijakinje usmerjali v revijo Mentor in na ta festival. Letos namreč minevajo natanko štiri desetletja, odkar so utihnile tržaške Literarne vaje, ustreznega “nadomestila” pa do danes še nismo dobili.
V poeziji Katarine Gomboc sta jasno prepoznavni dve prvini. Prva je želja po intimi, druga pa tej nasprotno zelo močna vpetost pesniškega jaza v zunanji svet. V prvem od skupno treh pesniških razdelkov se namreč pesnica ukvarja ne le z notranjimi občutki lirskega subjekta, ampak tudi in predvsem z vplivi zunanjega sveta, ki oblikujejo njegovo čutenje, pa naj bodo to poletni oddih na Krku, vloga ženskega spola v družbi ali podatek, da sta se avtoričina starša poročila v letu jedrske katastrofe v Černobilu.
Če so lirske izpovedi v prvem ciklusu še precej nežne, postane pesničin jezik v nadaljevanju na nekaj mestih veliko bolj močan, ponekod tudi grob. Z njegovo uporabo želi avtorica obelodaniti predvsem tiste družbene stereotipe in vzorce, ki so po njenem mnenju napačni, denimo mačizem, ravnodušna pa ne ostaja niti do nenehnih tegob, ki uničujejo človeška življenja po svetu. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
Piše Primož Sturman: Trst / Slovenistka na naših licejih
