Tržaška

Pesmi s Krasa / Gedichte aus dem Karst /  Poesie dal Carso Valentine Kravanja

Pesmi s Krasa / Gedichte aus dem Karst / Poesie dal Carso Valentine Kravanja

Piše Lev Detela / Štirinajsta knjiga leposlovne zbirke Pavlove hiše v Potrni

Pavlova hiša v Potrni v bližini kopališkega kraja Gornja Radgona – Bad Radkersburg ni le kulturni center Slovencev na avstrijskem Štajerskem, temveč tudi kraj številnih regionalnih in nadregionalnih pobud, predavanj, razstav, literarnih nastopov in koncertov. Ta slovenska štajerska ustanova deluje v okviru Kulturnega društva člen VII za avstrijsko Štajersko v prenovljeni hiši, ki je bila last družine v Sombotelu na Madžarskem tri kulture in narode povezujočega pesnika, etnologa in jezikoslovca Avgusta Pavla, ki je umrl leta 1946. Pavlova hiša je tudi muzej, galerija in založba, ki izdaja znanstvene in literarne knjige. V zbirki leposlovnih knjig je izšlo že petnajst slovenskih in nemških oziroma večjezičnih publikacij večinoma s Slovenijo ter avstrijsko Štajersko in Koroško povezanih avtoric in avtorjev.
Štirinajsta knjiga leposlovne zbirke Pavlove hiše je bibliofilsko učinkujoča trijezična nemško – slovensko – italijanska pesniška zbirka Marie Valentine Kravanja Pesmi s Krasa. Pesmim v knjigi velikega formata je dodanih nad 20 črno-belih fotografij s kraškimi in jadranskimi obmorskimi motivi mednarodno uveljavljenega umetniškega fotografa Branka Lenarta. Na Ptuju leta 1948 rojeni Lenart živi v Gradcu in v Piranu in od leta 1968 sodeluje na skupinskih in samostojnih razstavah v Evropi, Severni Ameriki in na Japonskem.
V kratki spremni besedi k omenjenim Pesmim s Krasa je tržaški pisatelj Marko Sosič med drugim zapisal, da pesnica “s svojimi na videz krhkimi verzi sega onkraj ganljive navezanosti na pokrajino gmajne in morja ter se dotika tistega čutenja, ob katerem se na stežaj odpirajo vrata do ranljivosti duha, k spominu in utrjevanju lastne zavesti in spoznanj”.
Maria Valentina Kravanja se je rodila leta 1979 v Gradcu. Je umetnostna zgodovinarka, pedagoginja, romanistka in bioterapevtka. Deluje na Inštitutu za umetnostno zgodovino graške univerze. Zaradi družinskih vezi se ukvarja tudi s kulturo in umetnostjo na Tržaškem in na Krasu. V nemščini je napisala strokovno knjigo o tržaški likovni umetnosti v prvi polovici 20. stoletja. Tudi v njenih pesmih je čutiti veliko ljubezen do Krasa in njegovih ljudi in do bližnjega morja.
Pesmi s Krasa je avtorica napisala v nemščini in jih istočasno prepesnila v italijanščino. Za slovenske prevode je poskrbela Ana Jasmina Oseban, ki je med drugim v slovenščino prevedla dela pomembnih avstrijskih in nemških avtorjev Musila, Rotha, Zweiga, Bölla, Grillparzerja, Reich – Ranickega in židovskih nemških pesnic Ausländer in Domin. Znana prevajalka se je rodila leta 1978 v Celju.
Prva pesem v zbirki z naslovom Kraj miru je subtilna hvalnica pesničinemu kraškemu vrtu, ki je predstavljen kot očarljiv locus amoenus, kot kraj ljubezni in zadovoljstva, v katerega je pesnica vpeta med brinjem in cvetočimi grmiči, čebelami in metulji … Tu njene korenine sežejo “skoz brazdat kamen” v globino in jo napojijo z vitalno silo.
Naslednja pesem Nona Virca je posvečena – kot tudi celotna zbirka – “modrosrčni ženi”, ki je bila v času fašizma dejavna v slovenskem odporniškem gibanju v Trstu in okolici. Med drugim zapiše: Tvoje življenje mi je v vzgled, da je veliko, dobrotno srce mnogo močnejše od najhujših dni …
V pesmi, ki je v slovenščini in v nemščini imenovana L´ulivo in v italijanščini L´olivo, se avtorica sooča s simbolnim drevesom kraškega in mediteranskega prostora, ki vanjo med drugim zanaša “sproščeno razgretost” in “rdečo usedlino vina”.
V poeziji Marie Valentine Kravanja je veliko ljubkega in bukoličnega. Kraška pokrajina zadiha v njej vedno znova na poseben način, ko pesnica sledi “dišavam pinij in galebjim krikom in se predaja vetru in zlati luči, ki prežarja hraste”.
Marko Sosič je v spremni besedi zapisal, da so te “pesmi v resnici ljubezenske … in ljubezen je zapisana v travah in stezah, po katerih stopa človek s svojim spominom in zgodovino”.
V pesmi Kraševke se sooča s Kraševkami, ki jih zapiše z veliko začetnico. Piše o teh pogumnih kmečkih ženah, ki so se “vozile tja dol v mesto ob morju”. Postavlja si jih za zgled, ko si zaželi, da naj tudi njej “veter razmrši lase in naj jo bel, razpokan kamen nosi in greje …”
Svoje notranje občutke zna pesnica združiti z impresivno oblikovanimi podobami narave in pokrajine. Ta diha iz kraške zemlje in kamna z dušo njenih ljudi, s katerimi se vedno znova poveže tudi v socialnem in zgodovinskem kontekstu, o čemer priča na primer pesem Mrtvo v meni, ki jo je posvetila staremu stricu Karlu in njegovim tovarišem iz slovenskega odporniškega gibanja v času fašizma.
Poetične refleksije se združujejo v prostih verzih v učinkovite podobe, iz katerih se pesnica, kot na primer v pesmi Timava, napaja iz njenih “sladko – hladnih” izvirov. Čuti se, da je avtorica tudi umetnostna zgodovinarka, kar pride še posebno do izraza v pesmi Zimska svetloba v zaledju, v kateri se utišana milina tihožitsko preliva “skozi gole veje v bledo presvetljeni megli”. Skozi lepe primere pride avtorica tu do spoznanja, da šele v skoposti tega letnega časa zaznamo “vonj … plodnosti”.
Tudi Soči, katere “ime zapisuje z zlatim peresom”, je posvetila eno od besedil. Ve za njeno krvavo zgodovinsko zgodbo, vendar pravi, da je prišel čas, da se očisti v njenem viru in da svojo in njeno trpko zgodbo pusti v preteklosti.
Pesem Nimfe ob morju je pozdrav morskim vilam, toda te so primorska dekleta Anica, Stanka, Mariuccia, Lidija, ki na obali ob morju “klepetajo o novicah in vsakdanjih rečeh”.
Kar več besedil je posvečenih Trstu. Septembra ga vidi v gladki svetlobi in sliši v vetru, v pesmi Razumeti Trst pa skuša razpoznati njegovo pestro podobo. V eni od pesmi piše o galebih, ki ji v letu prinašajo novice z morja. Spusti se v živalsko bit in sanja, da je galeb. Ne zanemari niti za Trst tako posebnega in prijetnega dogodka, kot je Barcolana, kjer njeno dušo odnese “daleč onstran pisanih jadrnic na odprto morje”.
Toliko lepih besed o Krasu, Primorski in Trstu ter njegovih ljudeh zmore verjetno samo humano pero ljubeznivega opazovalca ali opazovalke, ki prihaja z avstrijskega severa v lesketajočo se bleščavo tržaškega obmorskega sveta in njegovega bolj trdega zaledja, kjer pa je, kot pravi v eni od pesmi, celo v “skopi kraški zemlji vse, kar življenje potrebuje, da vzdrži”.
Imenitne črno-bele fotografije Branka Lenarta z različnimi primorskimi pokrajinskimi motivi podarjajo pesniškim besedilom Marie Valentine Kravanja dodaten čar.

28.06.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!