Aktualno

Pesem

Pesem

Piše Suzi Pertot / Ko se v srce vtihotapi otožnost ...

Pred dnevi sem naložila pesem na facebook. Staro, zelo staro pesem, skoraj pozabljeno, nekoliko osladno popevko. Tisto žalostno, Seasons in the sun, letni časi v soncu, bi lahko prevedli. Nihče je sploh opazil ni, meni pa pomeni veliko. Kot najstnica sem jo skoraj vsak dan poslušala. Ena izmed tistih je, ki jih imam skozi vse življenje najraje, morda celo tista, ki mi je od vseh najbolj pri srcu. Zaradi besedila. In zaradi spominov. Pesmi, popevke, glasba nasploh, imajo to lastnost, da znajo pričarati trenutke, ki so že daleč, občutke, ki živijo v nas, čisto nežne, skoraj nevidne odtenke preteklosti. Vzdušja, žalost, bolečino. Nostalgijo. Tisto prekleto nostalgijo, ki je v vseh nas in je lepa in težka hkrati. Boli in ne moremo brez nje. In se je bojimo, a jo obenem potrebujemo. Tista nostalgija, ki trga in boža obenem.
Vsakič, ko poslušam popevko o letnih časih, ki bežijo v soncu in sreči s prizvokom minevanja, se mi zazdi, da sem na našem starem malem balkonu, tam pri Sv. Ivanu. Tam, kjer je minilo moje otroštvo. Sv. Ivan na obrobju Trsta, ki postaja vse bolj mesto in je bilo nekdaj mirno predmestje s kresnicami in zelenjem. Tam na balkonu so minevale moje šolske počitnice. S knjigami. Z veliko knjigami. Čez sto sem jih prebrala čez poletje. To je bil moj svet, to so bila moja potovanja, knjige so bile moje sanje. Včasih sem prenehala brati in zrla v Razklani hrib za našo ulico ali dol na travnik pred blokom, kjer so se igrali drugi otroci. Meni mama ni dovolila mednje. Imela sem samo balkon, sanje in radio z glasbo. In ravno ta popevka je prinašala v moje pozno otroštvo tisto nostalgijo, tiste sanje, tisti občutek, da bi šel in ostal, da bi jokal in se smejal, da bi sanjal in živel.
Glasba… pesem. V šoli nisem smela peti. Bila sem tako preklemano brez posluha, da mi je učiteljica ukazala, naj molčim in naj samo odpiram usta, ko smo prepevali v zboru. Res me je bilo grozno poslušati. Totalno brez posluha. In še danes si ne upam zapeti. Še vedno mi glas ne gre iz grla. Še vedno me je sram. Pa imam rada petje. Včasih, ko sem v družbi, ko posedamo, klepetamo in razpravljamo, se mi zdi, da mi podzavestno nekaj manjka. Da si ne znamo povedati vsega, da ni pravega vzdušja, da se ne znamo objeti, si pogledati v oči. Besede so včasih premalo in zvenijo prazno. Nekaj manjka, premrzlo je vse skupaj, preveč formalno. In se spomnim na tiste čase, ko smo peli. Na tiste čase, ko smo se srečevali samo zato, da smo peli in smo ostajali dolgo v noč. Zaradi petja. Zaradi tistih občutkov, ki jih je tako težko opisati. Pesem so spomini. So neizrečene besede in nedoživete sanje. Pesem je žalost in je veselje. Pesem boli in daje upanje. Pesem je nostalgija in je vera v prihodnost… Tako dolgo v noč smo peli. Včasih smo se prijeli za ramena, včasih smo celo zaplesali kolo. Kolikokrat so se med petjem ujeli naši pogledi, kolikokrat smo se srečali z očmi. Kolikokrat smo vedeli, da sanjamo iste sanje. Samo zaradi teh pesmi. Nikoli zaradi besed, ki ne znajo povedati vsega. Pesem smo nosili v očeh. In sanje. Tistikrat, ob tistih dolgih večerih, me ni bilo sram peti in sem se vedno pridružila zboru. Glasovi so se prekrivali, melodija me je zibala in odnašala na krilih noči. Pustila sem, da zapoje, srce namreč, in pustila sem sanjam, da so napolnile noč. Manjkajo mi tiste noči, ko smo peli do jutra. Tako hudo mi manjkajo. Manjka mi nostalgija, ki je bila bolečina in luč obenem. In kolikokrat se še vedno nasmejem, ko se spomnim, kako smo plesali kolo, pozno v noč, ali še bolje, do zgodnjih jutranjih ur, in so nas neprespani vaščani oblivali s škafi vode. A bili smo mladi. In pesem je bila v nas. Vse ostalo je bilo čisto brez pomena.
Vsi pojemo. Vsi narodi pojejo. Vsa ljudstva. In pesem je tisto, ki ljudi povezuje, ki človeku ne da, da bi pozabil na svoje korenine. Pesem je nekaj, kar ostane v nas od rojstva do smrti.
Pravzaprav ne vem, zakaj ljudje tako radi pojemo. Najbolj neumna in površna izjava je ta, da pojemo, ker smo veseli. Ravno pred dnevi sem bila na nekem poletnem koncertu, na katerem je odlična skupina izvajala pesmi iz prve svetovne vojne. Pesmi o trpljenju, pesmi jeze in upora. Pesmi smrti in pesmi ljubezni. Ljudje ne pojemo, ker smo veseli. Največkrat so pesmi žalostne. Skoraj vse pesmi so pravzaprav žalostne. Vsaj najlepše. Nikoli ne bom pozabila pokojnega Vinka Beličiča, ki je trdil, da so pesmi kot biseri. Rodi jih bolečina. Rodi jih trpljenje. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

17.09.2017

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!