Suzin svet

Pesem murnov

Pesem murnov

Piše Suzi Pertot / Poletna simfonija narave

Murni. Črne žuželke podobne kobilicam, z zanimivimi vzorci na krilih in živo rumeno črto med glavo in trupom. To imajo samo samci, samice so enobarvne in se ne oglašajo z značilnim čričkanju. Zuželk sicer ne maram, nekak odpor čutim do njih, z murni pa me povezujejo spomini iz otroških let in navezanost na njih petje. Poletja brez murnov, ki se oglašajo na travnikih in senožetih, si namreč sploh ne morem zamisliti.
Prijatelj iz Kanalske doline me je lani spraševal, ali sploh vem za murne. Malokdo jih v resnici pozna, je dodal, po večini jih ljudje istovetijo s kobilicami. Nekateri jih sploh ne slišijo. Preveč površni so, da bi prisluhnili glasovom narave, in preveč zaverovani v mestni vsakdan. Povedala sem mu, da znam murna izbezati iz luknjice in da točno vem, kako ločiš samca od samice. Ni mi verjel, dokler mu nisem do pike točno opisala, kako žuželka izgleda. Smejal se je. Ni vedel, da meščanke poznajo murne. Sicer bi zate nikoli ne rekel, da si rojena v mestu, je priznal, predvsem pa, da si Tržačanka. Ker ga poznam, vem, da gre za pohvalo. Kričavih Tržačanov namreč tam v gorati, skopi Karniji nihče ne mara.
Murne me je naučil loviti oče, ko sem bila še čisto majhna deklica in me je mama oblačila v rožnata krilca, jaz pa sem sedala v travo in tekala po gmajnah. Spominjam se travnikov, ki so bili zame neskončni, poletnega sonca, ki se je spajalo s pesmijo tisočerih murnov, očeta in moje ročice, ki se je izgubljala v njegovi veliki, raskavi, razpokani dlani. Murni so peli in nebo je bilo nedolžno in čisto. Spoznavala sem svet in sanje.
Oče je murne izredno rad lovil. Naučil me je, kako izbereš pravo travnato bilko. Ne sme biti namreč pretanka, niti predebela, niti preveč upogljiva ali tako ostra, da bi murna lahko ranila ali poškodovala. Potem gre samo za potrpljenje. Znajdeš se na travniku, kjer se murni oglašajo vsepovsod. Čri črii, čriii… Njih pesem te vabi z leve in desne, trave se zibljejo v vetru, simfonija poletja prehaja v višek, nebo se vali čez zelenje. Murna moraš izbrati. Najglasnejšega, najpogumnejšega, tistega, ki najlepše poje. Z očetom sva bila čisto tiho, poslušala sva, in ko sva izbrala, sva počasi, korak za korakom, med vsakim pa dolg postanek v tišini, sledila čričkanju. Stopala sva nežno. Neslišno. Breztežno. Muren ne sme zaznati tresljajev, niti šelestenja trav. Drugače utihne in tedaj postane nemogoče najti njegovo skrivališče. Če imaš srečo in slediš čričkanju, murna zagledaš, kako med travami stoji pred luknjico in poje. V ta namen uporablja črna hrbtna krila, tako da drgne desno krilo ob cvrčalo, ki ga ima na levem. Seveda te v tistem trenutku zazna tudi muren in smukne v podzemno skrivališče. Z očetom sva tedaj počasi sedla v travo, za murnovim skritim domovanjem, in začela počasi drezati z bilko v dno luknje. Nekaj potrpljenja je treba in nežnosti, da murna ne poškoduješ. Če si spreten, po nekaj minutah žužek zadenjsko prileze na plano, še malo ga podrezaš, s prstom zapreš vhod v skrivališče, z drugo roko pa ga ujameš in zapreš v dlan. Z očetom sva ga potem najraje spravila v leseno škatlo za vžigalice, doma pa v steklen lonček, da nama je pel in lepšal dolge poletne noči tam, v tesnem bloku v tržaškem predmestju, kjer je znala biti vročina neznosna in poletje brezbarvno. Zaradi asfalta, ulic, tisočih stanovanj in mesta, ki je človeka oklepalo in dušilo. Tam, kjer sem preživela otroštvo, ni bilo travnikov, trav in vetra. Nobene pesmi ni bilo, ki bi opajala noči. Zato sva z očeton lovila murne. Zaradi neizsanjanega poletja. In neba, ki ga je prerasel asfalt.
Ko mi je bilo komaj šest let, je bil oče dolge mesece v bolnišnici. Mama je hodila na obiske vsak dan, medtem ko sem jaz čakala v parku, na klopci. Murnov tam ni bilo. Ker je bil oče samostojen podjetnik, mama pa nezaposlena, nama je počasi zmanjkalo denarja in računali sva lahko samo na pomoč znancev in sorodnikov. Mama nikoli ni delala, bila je šibkega zdravja in sploh poizkusila ni, da bi si poiskala službo. Bila je pozna pomlad, klicale so me senožeti in spomnila sem se na murne, ki sva jih lovila z očetom. Ali jih znaš loviti sama, me je nekega večera vprašala mama in videla sem upanje v njenih očeh. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

24.06.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!