Aktualno

Peklenski roman naših časov

Peklenski roman naših časov

Iz priloge Bodi človek! / Piše Andrej Vončina: Končni cilj družbenih teženj

Ko govorimo o t. i. “razvitih” deželah, smo se jim že nekaj časa pridružili tudi Slovenci, tisti v Italiji in Avstriji seveda precej prej, ostali počasi, a nadvse odločno capljamo za njimi in sledimo direktivam, ki prihajajo iz “sobe z gumbi”. Morda pa smo bili v Sloveniji “razviti” še mnogo, mnogo prej, glede na to, da smo bili tako napredni v določenih praksah, ki so, denimo v zvezni državi New York, šele pred kratkim stopile v veljavo – kdo bi vedel. Kar smo imeli že prej, so bile ženske oblike poklicev, kot recimo ministrica, županja, inženirka itd. Pravzaprav se nam zdi že smešno, da se je včasih vendarle najprej reklo gospa, potem pa dodalo moško obliko poklica, pa zaradi tega še ni nihče umrl, da tako rečemo. Morda je to tudi zato, ker v slovenščini zadeve zvenijo precej bolj naravno v ženski obliki. Kolegica, ki na gimnaziji uči nemščino, mi je namreč dejala, da dobi kar pike, ko sliši to pačenje nemškega jezika, to umetno spreminjanje sicer moških poklicnih imen v ženska. Marsikdo bi najbrž zamahnil z roko, češ kaj se sploh gremo, kakšna težava neki je to? Vendar ni nič nedolžnega, sploh pa nič smešnega, tudi zato, ker je boj v ozadju sila resen. Vse pa se začne pri novi govorici, pri orwellovskem “New speak”, kjer imamo zdaj, kakor pravi italijanski novinarski kolega Alessandro Gnocchi, neko novo, politično korektno Evo, ki končno daje prava imena stvarem. Ta je šel na neki simpozij neke znane profesorice, kjer je bil govor ravno o teh argumentih. Profesorica je na svojem področju zelo kompetentna in govori argumentirano, četudi pa se z njo ne bi strinjali, jo je vredno poslušati in ji dati neko določeno težo, da bi neke zadeve razumeli. Njeno delo, kakor razloži, “ni v obsodbi mashilističnega oskrunjenja jezika, da bi demokratsko uravnovesili lingvistične moči”. To naj bi bilo za feministke iz 70. let 20. stoletja, ker naj jih ženska kvota v slovarju ne bi zanimala, temveč pravi, da morajo “slovar besedišča na novo napisati, saj želijo in hočejo, da bi se govoril nov jezik oz. pravi jezik, ki ga je vedno skrivala neka ideološka nadgradnja”. Pravi, da želijo priti do čistega jezika. Nakar ji Gnocchi odvrne, da so vsaj korak naprej od lingvistke Alme Sabatini, ki se je borila za “jezik spola”, ki se ga zdaj vse takšne in drugačne profesorice s pridom poslužujejo, je pa Sabatinijeva tista, ki je v italijanski jezik dodala pojem “seksizem”. To je naredila leta 1986, le dve leti za slavnim letom 1984, ki ga je napovedoval Orwell. Profesorica torej pove, da je njihov cilj res v tem, da pridobijo: “Naravno stanje jezika, ker se tam nahajajo ženske oblike vsake besede, s katero se lahko nanašamo tudi na žensko. Če obstaja ženska oblika, se jo mora uporabiti, da se dokaže, da je biti ženska nad vsako drugo determiniranostjo”. Gnocchi na to pripomni, da za javnost seveda takšno govorjenje naj ne bi bilo ideološko. Če pa je glavna naloga zaupana jeziku v tem, da identificira in potrjuje spolno identiteto, tudi ko to ni potrebno, potem bo treba uporabiti neki spol tudi za homoseksualce… (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

17.04.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!