Pekel na Krasu
Več kot teden dni so na slovenskem in italijanskem Krasu divjali požari
Na Krasu so se odprla vrata pekla. Ognjeni zublji so rdečo kraško zemljo spremenili v črno, umazano zmes oglja in pepela. Škoda je ogromna. Uničenih je veliko hektarjev zemlje v Sloveniji, na področju okoli Mirna in Kostanjevice, in v Italiji, med Medjevasjo, Sabliči in Jamljami. Plameni, eksplozije in oster vonj po dimu so se nam prikradli v glavo in želodec. Nepopisna je žalost, ki jo Kraševci občutimo ob pogledu na gmotno škodo, na črno puščavo, ki jo je požar pustil za seboj.
Že v petek, 15. julija, je v Sloveniji ponovno zagorelo ob državni cesti Miren-Lokvica. Gorelo je na nedostopnem in neprehodnem terenu in zaradi izjemne suše ter vetra se je požar hitro širil. Na terenu so bili gasilci poklicnih gasilskih enot iz severne in južne Primorske, pomagali so jim tudi italijanski gasilci, in ker je na tem območju veliko neeksplodiranih ubojnih sredstev iz prve svetovne vojne, so se jim pridružili tudi pirotehniki. Medtem ko so se v Sloveniji še naprej borili z obsežnimi gozdnimi požari, je v torek, 19. julija dopoldne, zagorelo tudi na italijanski strani meje med Devinom in Sabliči, v bližini Tržiča. Kar zadeva vzroke požara, je najbolj verjetno, da so ogenj sprožile iskre, ki so nastale zaradi zaviranja vlaka, močan veter in suha vegetacija sta podžgala prve plamene, ki so se hitro razširili.
Gorelo je ob robu Medjevasi in pri Moščenicah ter v Sabličih, v sredo pa so prišle na vrsto Jamlje, od koder so morali vaščani bežati pred ognjenimi zublji. Razmere so bile strašljive, vas je bila popolnoma ovita v dim, ogenj je poganjal veter, ki je večkrat spremenil smer. Že od jutra ga je gasilo osem helikopterjev, priletela sta tudi dva kanaderja, v vasi pa je bilo vsaj dvajset gasilskih vozil iz Slovenije in kar nekaj tudi z raznih gasilskih poveljstev po deželi. Okrog poldneva so se razmere toliko poslabšale, da so se odločili za evakuiranje vasi; domačini so se odpravili v sprejemni center Gradina v Doberdobu, kjer so se pridružili približno dvajsetim vaščanom iz Sabličev, ki so se tam zbrali že v torek. Požar je popolnoma uničil polja, vrtove in dvorišča, zajel je tudi pokopališče, gasilci pa so preprečili, da bi se razširil še na hiše. V vasi česa takega resnično ne pomni nihče.
Zaradi prašnih delcev PM10 so župani v raznih občinah izdali odredbo, ki je urejala obvezno nošenje zaščitne maske FFP2 na prostem – od torka so se prebivalci širšega območja soočali s sajami, pepelom, dimom in smradom. Vsi na slovenskem in italijanskem Krasu in dlje v deželi FJk in v Sloveniji so “občutili” požar, dihali dim in videli, kako so saje padale z neba kot poletne snežinke. Nastalo je tudi veliko solidarnostnih akcij. Civilna zaščita je bila vseskozi vključena v delo na terenu, navadni ljudje pa so zbirali, pripravljali in delili hrano, vodo, posteljnino, higienske potrebščine in zaščitne maske za ljudi v stiski in “junake”, gasilce in prostovoljce, ki so krotili požar. Skušali so pomagati domačim živalim, ki so trpele zaradi dima in strahu. Za divjad ni bilo pomoči, štetje bodo morali strokovnjaki šele opraviti, ko bo mogoče.
Razmere so bile hude tudi v Mirnu, kjer je nedaleč od gradu izbruhnil silovit požar. Tudi tam in v bližnjih vaseh so prebivalce previdnostno evakuirali. V veliki zaskrbljenosti zaradi mirenskega požara so bili tudi v Rupi in drugih vaseh sovodenjske občine – v soboto, 23. julija zvečer, so previdnostno evakuirali tudi prebivalce Gabrij in Vrha. V bližini Kostanjevice na Krasu in v Opatjem selu se je ogenj nevarno približal naselju. V dobrem tednu dni je požar na goriškem Krasu, gasilo več kot 10.000 prostovoljnih in poklicnih gasilcev. Pri delu jim je pomagalo 1200 pripadnikov različnih podpornih enot. Na delu so bila tudi letala ter helikopterji iz Slovenije, Italije in drugih evropskih držav, ki so gasili iz zraka. Pogorišče sta si večkrat ogledala predsednik RS Borut Pahor in premier Robert Golob, ki je tudi napovedal finančno nadomestilo za prostovoljne gasilce, ki so sodelovali v akciji gašenja požara. Gre za doslej največji požar v Sloveniji. Ogenj je zajel približno 4000 hektarjev italijanskega in slovenskega dela kraške planote. Skrb je vzbudil tudi požar v Reziji; v Praprotnem je v boju s požarom žal umrla koordinatorka civilne zaščite.
“To je vojna,” so večkrat izjavili izčrpani možje in žene, ki so reševali gozd, hiše, živali. Vojna s požarom je potekala prav v krajih prve svetovne vojne, na to so junake opominjale številne eksplozije. Njihovi kombinezoni, obrazi in roke so bili črni, umazani, marsikdo je potreboval zdravniško pomoč. Tudi o vzrokih požarov je verjetno še prezgodaj govoriti. Preiskave bodo vodili slovenski in italijanski varnostni organi, ki bodo na vseh požariščih opravili temeljite oglede. Ko bi bil odnos do našega Krasa drugačen, ko bi pristojni organi skrbeli za čiščenje in obvarovanje kraške gmajne, pa bi do take katastrofe gotovo ne prišlo.
Monstrum je imel zobe in mišice, hitrost in moč, oskrunil, uničil je velik del Krasa, ki je sedaj neprepoznaven. Še dolgo se bomo te zveri spominjali, tako kot tudi skupnih prizadevanj in solidarnosti. Ognjena ihta, ki je toliko dni ustrahovala ljudi, namreč ni poznala meja in na terenu so bili aktivno soudeleženi v boju proti ognjenim zubljem tako italijanski kot slovenski gasilci – mednarodno sodelovanje se je izkazalo za izjemno uspešno. Sodelovali so prostovoljci civilne zaščite in domačini, zapustili so svoje družine, pomagali pri gašenju in na druge načine. Veliko je junakov, ki se jim moramo zahvaliti, da smo na varnem, in verjeti moramo, da si bo Kras opomogel, tako kot si je v preteklosti, da bo v prihodnje prerojen, še lepši, še bolj “naš”.
