Pariz “v vojni” proti nevidnemu sovražniku

Piše: Katja Ferletič

Miran Devetak, po rodu Goričan, že 28 let živi v Parizu, kjer kot pianist poučuje na več konservatorijih, ob tem pa koncertira po Franciji in drugod po svetu. V zadnjih letih je že bil priča različnim pretresom, ki so francosko prestolnico postavili v sij svetovnih žarometov (napad na satirični tednik Charlie Hebdo in na teater Bataclan). Huda preizkušnja za eno najbolj priljubljenih in očarljivih evropskih in svetovnih mest je gotovo tudi koronavirus, ki je v zadnjih tednih drastično spremenil obraz slovite “ville lumiere”.

Kdaj so v Parizu uvedli izredne razmere zaradi širjenja okužbe s koronavirusom?
Živim v ulici med dvema velikima železniškima postajama, Gare du Nord in Gare de l’Est. Z okna vidim ustavljene vlake in, v ozadju, strehe vzhodnega dela Pariza. S severne postaje gredo vlaki v severna francoska mesta, pa tudi v London, Köln, Amsterdam in Bruselj, z vzhodne postaje grejo proti Alzaciji, Loreni in v Frankfurt, München ter Luksemburg. Pod mojim oknom torej ponavadi mrgoli množica potnikov s kovčki, ki prihajajo, odhajajo ali gredo z ene postaje na drugo. Rad imam ta živžav, saj imam vtis, da z okna opazujem eno najbolj strateških evropskih križišč. Od 12. marca zvečer, ko je francoski predsednik Emmanuel Macron prvič spregovoril narodu o koronavirusu, se je to živahno gibanje in dogajanje drastično umirilo; od 17. marca opoldne pa je ulica skoraj prazna. Z okna vidim žendarme in vojake in le redkokdaj kakšnega osamljenega pešca. Z odprtim oknom slišim, kako na postaji oznanjajo, da na vlak za Nemčijo lahko stopi, samo kdor dokaže, da ima bivališče v Nemčiji. To oznanilo me spominja na stavek, ki ga je Macron v svojem govoru v ponedeljek, 16. marca, ponovil kar šestkrat: “Nous sommes en guerre”, to je “Smo v vojni”, in sicer proti nevidnemu sovražniku.
Kako se ljudje odzivajo na ukrepe proti omejitvi okužbe? So kontrole sil javnega reda stroge?
Točno ne vem, kako je drugod po Parizu, ker se ne smem oddaljiti od doma za več kot en kilometer. Lahko si samo predstavljam, da je mesto prazno, da so zaprti veleblagovnice, muzeji in cerkve. In turistov seveda ni.
V desetih dneh sel šem ven le enkrat: vzdušje je bilo neprijetno, pločniki zanemarjeni, po ulicah so hodili redki Parižani, ki že po naravi niso posebno simpatični, sedaj pa so seveda še manj… Skoraj nihče ne nosi zaščitne maske, ker se preprosto ne najdejo. Veliko ljudi kupuje hrano po internetu, zato je zaradi prevelikega povpraševanja tudi to postalo zelo težko, skoraj nemogoče. V trgovino zmrznjene hrane sem šel zaman, ker so bili zmrzovalniki skoraj prazni.
Moram pa povedati, da je solidarnost ljudi z zdravstvenim osebjem velika in iskrena. Vsak večer ob osmih je prijetno odpreti okna, ker to je čas za javni aplavz v zahvalo in podporo zdravstvenemu osebju. To je edini trenutek, ko ulica zaživi. Tudi Eifflov stolp se jim vsak večer “zahvali” z napisom. Nekega dne so jim zazvonili tudi zvonovi vseh mestnih cerkva.
Druga lastnost Francozov je neubogljivost: da so se sprijaznili z novimi razmerami, so namreč potrebovali nekaj dni in orožniki so k temu pripomogli veliko. Po poročilih sem slišal, da so vsak dan dajali po več tisoč glob po najmanj 135 evrov. Izredni ukrepi so postali postopno strožji od 17. marca dalje; če hočemo iti ven, potrebujemo – kot v Italiji – izjavo s točno navedenim razlogom in uro. Sedaj, v zadnjih dneh marca, vedno več prebivalcev ostaja doma, ker se razmere slabšajo.
Ob koncu tedna pred napovedanim “zaprtjem” (to je 14. in 15. marca) je približno milijon prebivalcev Pariza in okolice zbežal iz mesta na podeželje, v svoje druge hiše ali k sorodnikom. Ker so cene pariških nepremičnin posebno visoke, večina ljudi v mestu živi v majhnih stanovanjih in perspektiva, da bodo ostali zaprti v tridesetih – ali še manj – kvadratnih metrih cel mesec dni ali več, ni privlačna … Tudi obljudenost otokov na atlantski obali (Belle-Ile, Ile de Ré, Ile d’Oleron) se je v kratkem neverjetno povečala v veliko nezadovoljstvo tamkajšnjih prebivalcev, ki Parižanov nimajo posebno radi.
Kako pa Francozi komentirajo to, kar se dogaja v Italiji?
V prvi polovici marca, ko je Italija že uvedla stroge ukrepe, so jo Francozi opazovali, a stvari niso vzeli zares… Le roke si je bilo treba pogosteje umivati. Sedaj pa Francozi čutijo do Italije veliko solidarnost in z njo sočustvujejo.
Kako pa ti doživljaš to stanje?
Osebno mi v tem trenutku ni težko ostati doma, saj sem vajen na z opravili prenatrpane dneve in na hiter ritem življenja, pravo nasprotje tega, kar se dogaja sedaj. Malo bolj mirno obdobje mi prav pride tudi zato, da se bolje pripravim na naslednje projekte in koncerte. V sezoni konservatorija, na katerem poučujem, je prejšnji teden odpadel koncert, na katerem bi igral z dvema pianistkama iz Tokia.
Poučuješ na več glasbenih šolah. Imaš vseeno lekcije, morda on-line? Ta formula funkcionira?
Mislim, da pouk po spletu na splošno deluje kar dobro; za glasbo je to malo bolj zapleteno in učinkovitost takih lekcij je odvisna od pogojev in motivacije učenca. Vsak profesor glasbe na mojem konservatoriju improvizira “pedagoško kontinuiteto” in nimamo točnejših navodil, kako bi jo izvajali. Nekateri učenci mi pošiljajo po en videoposnetek na teden, kar se mi zdi bolj učinkovito, kot če bi imeli neposredne lekcije po skype-u.
Misliš, da bo to, kar se dogaja, ekonomsko zelo prizadelo Pariz?
Potem ko je stopil v veljavo izreden zakon zaradi zdravstvene krize, je veliko uslužbencev v Franciji, približno pet milijonov, v “delni nezaposlenosti” (chomage partiel), to velja za vse tiste, ki iz različnih vzrokov ne morejo opravljati službe. Država v tem primeru kar solidno priskoči na pomoč podjetjem in delodajalcem s prispevki, in to prav sistematično. Uslužbenci imajo zagotovljenih vsaj 84 % redne plače, zato mislim, da bi bila odslovitev od dela v današnjih okoliščinah po zakonu kaznivo dejanje. Uslužbenci velikih trgovin jestvin, ki kljub razmeram ostajajo na delovnem mestu, imajo 1000 evrov “nagrade”, odprte so le lekarne in trgovine jestvin, podobno kot v Italiji. Država pod določenimi pogoji pomaga tudi pri plačevanju najemnine za stanovanje, da bi v tem obdobju le preprečila selitve. Glavna investicija pa bo brez dvoma usmerjena v ojačitev zdravstvenih infrastruktur, ki so bile – kot v Italiji – nepripravljene za tako zdravstveno krizo. Te dni prevažajo s hitrimi vlaki in z letali bolnike v kritičnem stanju iz prenasičenih bolnišnic na severo-vzhodu in v Parizu proti jugu ali jugozahodu, kjer je v bolnišnicah še kaj prostora. Država bo zaradi izrednih razmer morala gotovo vložiti še milijone evrov, kar bo povzročilo naknadni padec narodnega proizvoda, a predsednik je zagotovil, da bo država plačala vse, kar bo potrebno, da priskoči na pomoč ljudem v stiski. Tudi to je Macron v svojem govoru večkrat ponovil. Bralce spominjam, da je v Franciji za nami dolgo obdobje stavk in manifestacij proti predsedniku, ki ga ljudje kritizirajo, češ da je preveč liberalen, v protislovju s francosko tradicijo socialne države.
V tem trenutku imamo občutek, da ta kriza sili politike in med njimi – kot prvega – predsednika Macrona, da drugače razmišljajo in spremenijo lestvico prioritet, kar je za prihodnost države nekaj pozitivnega. Drugače nimam vtisa, da bi se govorilo o tem, kar bo potem… Morda je še prezgodaj. Upam, da se čim prej najde zdravilo proti koronavirusu in da bo ta boleča izkušnja sodobno družbo kaj naučila prav o tem, katere so v državi, kakršna je danes Francija, prioritete.
Kat

POGOVOR / Miran Devetak, goriški Slovenec v Parizu

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme