Suzin svet

Par rok in dobra volja

Par rok in dobra volja

Piše Suzi Pertot / Zadoščenje ob delu, ki ga sam opraviš

Že nekaj tednov ne grejemo več in počasi se pripravljam, da bova z možem počistila dimnike in peči. Tisto na brikete vsako leto počistim in razstavim sama, z ruto na glavi, dolgimi rokavicami in masko, da ne vdihujem saj in prašnih delcev. Ko je vsega konec, pa komaj čakam na obvezen topel tuš. Tehnik, ki nam je peč pregledal ob prvem zagonu, se je sicer javil, da nam jo bo vsako leto spomladi očistil. A sem od mladih let navajena, da sama skrbim za peči, belo tehniko, zadnjih nekaj let pa se vse bolj znajdem tudi z računalnikom. In če sem odkrita, pri vseh teh popravilih in vzdrževalnih delih tudi uživam, predvsem vsakič, ko mi uspe, da se kaj novega naučim in po dolgih poskusih in trmi vse brezhibno deluje. Pa četudi sem na koncu utrujena, umazana, sajasta in polna obližev. Vzgoja pač, že od malega so me naučili, da je najbolje opravljeno to, kar sam opraviš. “Chi fa da se’, fa per tre”, pravijo Italijani, kdor sam dela, dela za tri.
Delo. Ravno danes, ko to pišem, praznujemo praznik dela. Zelo obširen pojem. Kajti delo pomeni tudi to, da se lotiš doma vsega, da si samostojen, da te ni strah garanja. Da znaš uporabljati roke. Kako je priden, vsakega dela se loti, sem neštetokrat slišala iz maminih ust in menda je bila ta najboljša pohvala, kar jih je premogla. Človeka, ki je bil vešč vsakega dela, je najbolj spoštovala. Čeprav sama ni bila taka. Rada je šivala, že kuhanje pa ji ni šlo najbolj od rok. Za moška dela ni rada poprijela. Bili so drugi časi in mislila je, da je to pač očetova naloga. Oče je bil drugačen. Oče je znal vse. Pa čeprav mu je bil vsak začetek težak in je bil menda preutrujen zaradi garanja v službi, da bi se z veseljem lotil dela doma. Pa vseeno. Ko je bilo treba zmesti testo za kruh ali njoke, je bil oče na vrsti, mama ni rada segala do komolcev v testo. In tista nedeljska jutra, ko smo spraznili mizo, odstranili prt z nje in pripravili vse potrebno za mesenje, sem tiho sedela na svojem stolčku ob mizi in dolge ure opazovala očeta. Bil je mojster, pravi kuhar in jaz sem ga seveda občudovala. Večkrat je naneslo, da sem očeta spremljala tudi na delu. Ko je v tujih stanovanjih popravljal ali nameščal električno napeljavo ali vodovodne inštalacije, sem molče ždela v kakem kotu in se učila. Spominjam se ga z velikimi okornimi rokami, v modrem delovnem kombinezonu, ki sem ga pozneje nosila tudi sama in ga imam še vedno v omari. Čeprav mi je gromozansko velik in širok. Očetova delovna obleka. Svetinja za vse čase. Predvsem zdaj, ko očetovih pridnih rok ni več, pa tudi njegove dragocene nasvete vse bolj pogrešam.
Rasla sem ob delu. Bili smo revni in doma si nismo mogli privoščiti gospodinjske pomočnice. Tudi na ozki terasi s sadovnjakom v Barkovljah, ki je bila sicer skupna last vseh očetovih bratov in sester, smo si pomagali sami. Včasih sva šla tja z očetom, s škarjami sva obrezovala podrast, dračje in robido, da sva osvobodila sadno drevje. Predvsem slive in fige. Potem sva jih z očeton nabirala in doma sem mu pomagala pripraviti marmelado. Rada sem pomagala, zaradi otroške radovednosti pa sem rada tudi sama poskušala in raziskovala. Že kot otrok sem znala zamenjati žarnico, popravljala sem male tranzistorje in mami priskočila na pomoč vedno, ko se ni znašla s kakim strojem. Šivala sem bolj malo. Za silo sem se sicer naučila, tako da se pri nas doma vse lahko zakrpa, priznam pa, da so mi težaška, moška dela veliko bolj pri srcu. Pri delu pa imam kar nekaj napak, ki jih občutijo predvsem tisti, ki mi pomagajo. Pikolovska sem do skrajnosti, trmasta tudi, delam pa hitro in ne vdam se, dokler ne pridem zadevi do dna. Tako doslednost in hitrost zahtevam tudi od drugih, predvsem od moža, ki je čisto druge sorte in veliko bolj sproščen in počasen. Zato ni nič čudnega, če je pri nas doma, ko delava na vrtu ali v hiši, dokaj glasno, pa še kako kletvico je slišati tu pa tam.
Občutek imam, da smo Slovenci pridni delavci. Skoraj vsak si zna sam urejati vrt, marsikdo si je sam popravil ali zgradil hišo, nobenega intelektualca ni sram poprijeti za fizično delo, domove pa imamo snažne in urejene. Vsaj velika večina nas je takih. Tudi v Furlaniji, kjer živim, je okolica urejena, mesta in vasi tudi. Ljudje pa delavni. Kljub temu pa imam občutek, da se to počasi spreminja, da tisti ljudje, pa ne glede na narodnost, ki znajo poprijeti za vsako delo, pripadajo nekako prejšnjim generacijam. Mladi so drugačni. Menda preveč razvajeni. Morda so tega krivi starši, ki so jim, z izgovorom jaz sem garal in trpel, zato naj se imajo vsaj otroci dobro, nudili življenje na zlatem krožniku.
Živimo v obdobju, ko je svet poln najrazličnejših tečajev. Saj ne rečem, vsega se je treba najprej dobro naučiti in učimo se skozi vse življenje. Pa vendar. Imamo tečaje hoje, ki jo sicer imenujejo nordijska hoja (ne vem, ali obstaja tudi južnjaška hoja ali gre v tem primeru za posedanje v senci), a je še vedno samo hoja. Pred leti, ko je meni pohodništvo prešlo v kri, smo bili prepričani, da je hoja nekaj naravnega, prirojenega. Kot pač veliko drugega. Kot plavanje. Plavanja se je naša generacija naučila sama. Nekateri prej, drugi pozneje. Prav tako se poleg hoje ljudje na tečajih učijo meditacije in sprostitve. Kot ne bi bilo čisto človeško, da razmišljaš (zdaj temu pravimo meditacija), in kot ne bi bilo čisto naravno, da ležeš nekam, pa naj si bo na kavč, pod drevo ali na plažo, in se pač sprostiš. Kot se sprostiš med prijatelji, v družbi. Ob kozarcu vina. V gozdu. No, danes se ljudje sproščajo na tečajih. In za vse to seveda tudi plačujejo. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

13.05.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!