Papež Leon 14. o priliki o usmiljenem Samarijanu: "Potrebujemo revolucijo ljubezni!"
To je zatrdil papež Leon 14. v nedeljo, 13. julija, ko je dopoldne v župnijski cerkvi v poletni rezidenci v Castel Gandolfu daroval sveto mašo. Ob branju prilike o usmiljenem Samarijanu, “ene najlepših in najganljivejših Jezusovih prilik”, je vse spodbudil, naj posnemamo Jezusa. Ta prilika “nas nenehno izziva, da razmislimo o lastnem življenju”, “vznemirja našo spečo ali raztreseno vest” in “nas opozarja na tveganje samozadovoljne vere, ki je zadovoljna z zunanjim spoštovanjem, a ni sposobna čutiti in delovati z enakim usmiljenim sočutjem kot Bog”.
Prilika govori o sočutju in nam govori o tem, kako gledamo na druge. Pogled izraža to, kar je v srcu. Nekdo lahko vidi in gre mimo ali pa vidi in začuti sočutje. Obstaja raztresen in prenagljen način gledanja, način gledanja, ki se pretvarja, da ne vidi, in “način gledanja z očmi srca, z globljim pogledom, z empatijo, ki nam omogoča, da vstopimo v situacijo drugega, nas naredi notranje udeležene, se nas dotakne, nas pretrese, postavi vprašanje o našem življenju in naši odgovornosti.”
Kakor mož, ki se je iz Jeruzalema spustil v Jeriho, se je tudi človeštvo spustilo v brezno smrti in se mora spopadati s temo zla, s trpljenjem, z revščino, z absurdnostjo smrti, je dejal papež. Prilika nas izziva, ker terja, da se kot Jezusovi učenci preobrazimo in delimo njegove občutke, da bi imeli “srce, ki je ganjeno; pogled, ki vidi in ne gre mimo; dve roki, ki pomagata in blažita rane; močna ramena, ki nosijo tistega v stiski.”
Ozdravljeni in ljubljeni od Kristusa, tudi mi postanemo znamenja njegove ljubezni in sočutja v svetu. “Danes potrebujemo to revolucijo ljubezni,” je dejal sveti oče. Postati moramo osebe, ki ljubijo, osebe, katerih srce je odprto za potrebe drugih, da nas zaradi njih zaboli v srce. “To nas zbliža drug z drugim, ustvarja resnično bratstvo, ruši zidove in ograje. In končno, ljubezen si napravi prostor, postaja močnejša od zla in smrti,” je še dejal papež Leon 14.
