Papež Frančišek na Slovaškem duhovnikom in škofom naročil, naj bodo pridige jasne in kratke!

Sveti oče je danes na Slovaškem, kjer je nagovoril posvečene osebe in jim govoril o svobodi, ustvarjalnosti in dialogu. Srečanje je bilo srečanje s škofi, duhovniki, redovniki, redovnicami, bogoslovci in katehisti v katedrali sv. Martina v Bratislavi. V imenu vseh je papeža Frančiška pozdravil Stanislav Zvolenský.

Frančišek je začel takole: “Prva stvar, ki jo potrebujemo, je Cerkev, ki hodi skupaj, ki pot življenja prehodi s gorečo plamenico evangelija. Cerkev ni trdnjava, gospostvo, grad, ki stoji na višini in gleda na svet z razdalje in samozadostnostjo… Prosim vas, ne popuščamo skušnjavi sijaja, zemeljske veličine! Cerkev mora biti ponižna kot Jezus, ki se je izpraznil vsega, ki je postal ubog, da bi mi obogateli (prim. 2 Kor 8,9): tako je prišel prebivat med nas in ozdravljat našo ranjeno človeškost.

Nadaljeval je takole: “Prva je svoboda. Brez svobode ni resnične človečnosti, kajti človek je bil ustvarjen svoboden, da bi bil svoboden. Dramatična zgodovinska obdobja vaše države so velik pouk: kadar je bila svoboda ranjena, kršena in umorjena, je bila človečnost ponižana in razdivjale so se nevihte nasilja, prisile in odvzema pravic. Istočasno pa svoboda ni samodejna osvojitev, ki enkrat za vselej ostane taka. Svoboda je vedno pot, včasih naporna, ki jo moramo stalno obnavljati. Vsak dan se boriti zanjo. Ni dovolj biti svobodni navzven ali v družbenih strukturah, da bi bili zares svobodni. Svoboda nas osebno poziva, da smo odgovorni za svoje odločitve, da razločujemo, da nadaljujemo s procesi življenja.”

Nadaljeval je. “Predragi, ne bojte se vzgajati ljudi za odrasel in svoboden odnos z Bogom. Ta odnos je pomemben. To nam bo morda dalo občutek, da ne moremo nadzorovati vsega, da izgubljamo oblast in avtoriteto; toda Kristusova Cerkev noče gospodovati nad vestjo in zasedati prostor, hoče biti »vodnjak« upanja v življenju ljudi. To je sicer tveganje, je izziv. To govorim predvsem pastirjem: svojo službo vršite v državi, v kateri se je toliko stvari na hitro spremenilo; začeli so se številni demokratični procesi, toda svoboda je še vedno krhka. Še posebej v srcih in mislih ljudi.”

Ni seveda mogel mimo ustvarjalnosti: “Druga beseda, prva je bila svoboda: ustvarjalnost. Ste otroci velikega izročila. Vaša verska izkušnja ima izvor v oznanjevanju in služenju svetlih likov sv. Cirila in Metoda. Ta dva nas učita, da evangelizacija ni nikoli preprosto ponavljanje preteklega. Veselje evangelija je vedno Kristus, poti pa, da si to veselo oznanilo lahko utre pot v času in v zgodovini, so različne, poti so drugačne. Ciril in Metod sta skupaj prehodila ta del evropske celine in sta goreča od zavzetosti za evangeljsko oznanilo prišla do izuma nove pisave, da sta prevedla Sveto pismo, bogoslužna besedila in krščanski nauk. Tako sta postala apostola inkulturacije vere med vami. …. Bodimo ustvarjalni. Svoboda, ustvarjalnost. Kako lepo je, kadar znamo najti nove poti, načine in jezike za oznanjevanje evangelija! Mi lahko s človeško ustvarjalnostjo pomagamo, vsakdo med nami ima to možnost, a veliki ustvarjalec je Sveti Duh. On je, ki nas spodbuja, da smo ustvarjalni. Če nam z našim pridiganjem in našo pastoralo ne uspe več vstopiti po redni poti, skušajmo odpreti drugačne prostore, poskusimo druge ceste.

In papež Frančišek je tu dal jasen napotek: “In tukaj bom odprl oklepaj: pridiganje. Nekdo mi je rekel, da sem se v Evagelii gaudium preveč ustavil pri homiliji. Ta je eden od problemov tega časa. Homilija ni zakrament, kot so mislili nekateri protestanti, je pa zakramental. Ni postna pridiga, je nekaj drugega. Je v središču evharistije. Pomislimo na vernike, ki morajo poslušati štirideset minutne, petdeset minutne homilije o temah, ki jih ne razumejo, ki se jih ne dotaknejo. Prosim vas duhovniki, škofje dobro premislite, kako izrekate homilijo, kako jo udejanjiti, da bo v stiku z ljudmi in bo vzela navdih iz svetopisemskega besedila. Homilija običajno ne sme iti preko desetih minut. Saj ljudje po osmih minutah izgubijo pozornost, razen, če je res zelo zanimivo. Čas mora biti deset, petnajst minut. Profesor, ki sem ga imel za homiletiko, je rekel, da mora homilija imeti notranjo koherentnost (skladnost), eno misel, eno podobo in eno čustvo. Ljudje bodo odšli z eno mislijo, s podobo in tistim, kar je ganilo srce. Tako preprosto je oznanjevanje evangelija. Tako je pridigal Jezus, ki je uporabljal nebo, polja, … konkretne stvari, da so ljudje razumeli. Oprostite mi, če se vračam na to, a mene to zelo skrbi. Dovolil si bom eno hudomušnost. Aplavz so začele redovnice, ki so žrtve naših homilij!”

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme