Otroška občutljivost je zaklad, ki mora priti tudi pri odraslih na plan
Pesniški svet Marka Kravosa je ostal zvest izhodiščni vsebini, ki obravnava ljubezensko, refleksivno oziroma bivanjsko tematiko. Globinsko resnobnost pa je vselej rahljal z rezko in prodorno ironijo ter smehom vse do nadrealističnih potez. Njegovo pesniško hotenje ni nikdar zdrknilo na raven skrajnega igranja ne s slogovnega ne z vsebinskega vidika, še zlasti ne v njegovi zadnji pesniški zbirki Sol na jezik, ki je izšla lani ob njegovi sedemdesetletnici pri ZTT.
Ustvarjalni zanos in izpovedna nuja nista vklenila pesnika zgolj v pesnjenje, temveč sta ga silila v iskanje novih izraznih možnosti. Te so ga popeljale k izkušnji novih literarnih žanrov, kjer je lahko preizkusil težo in hkratno prožnost svoje povednosti. Pri teh popotovanjih že omenjena ironija opušča prefinjeno intelektualno prenašalsko vlogo, ki postane v verzih tipalka v odkrivanju bistva reči in same biti ter se v spremenjenem registru približa otroški srčni igrivosti in postane sestavni element predstavljenega sporočila. Poglavje zase namreč zahteva obravnava Kravosove mladinske književnosti, ki se je prav tako lani obogatila z novim poglavjem, ki z dramskega vidika zaokroža njegovo otroško literaturo.
Pri ljubljanski Knjižni zadrugi je izšla knjiga z naslovom Sedem mičnih, jezičnih, junaških, v katerih je avtor dramatiziral za radijski medij šest proznih besedil in jim dodal sedmo, ki uvaja zbriko: razen te so vse ostale igre doživele izvedbe na Radiu Slovenija in Radiu Trst A. Besedila, ki se pokažejo kot že skorajda dodelan scenarij, lahko ob spretni režijski roki dobijo tudi pravo odrsko (zakaj pa ne, tudi lutkovno) postavitev, vendar le v primeru, da se zna režiser na pravi način poklicno kretati. Vse igre namreč učijo človeka igranja in preigravanja v vseh mogočih položajih in v vseh preoblekah. Kravos se je svojega dela, katerega besedila obsegajo kar dolg ustvarjalni časovni razpon (1993-2005), lotil z otroškim duhom in na otroški način. Avtor je na tem oboku, polnem množičnih junakov, dejansko priklical na dan način igranja iz časov, ko je bil sam otrok, ki se je učil igrati na domači ulici, od prizora do prizora, v tej ali oni vlogi. Ko je ustvarjal in hkrati igral svoje junake iz te zbirke, si je natikal “osličja ušesa ali pasji rep, bil kričavi narodni buditelj pa cecljava deklica na dvorišču, bil še nerojeni dojenček, razposajeni škrat, razbojniški car, norček, zaljubljeni Karman ali stari dvolični zlatorog, tretji sin ali koščenec”. Kravos je bil vse to in “še vse ostale osebe vmes”. Ob tem ne gre prezreti podtona, v katerem tiči sporočilnost iger: v njih bo lahko bralec ob duhovitosti prizorov spoznal moč dobrote, učinkovitost prebrisanosti in junaštva ter bogastvo domačega okolja. Ob teh toposih, ki izhajajo iz pravljičnega izročila, se pojavlja tudi sodobnejši nauk o pomenu poznavanja in obvladanja jezikov.
Dejansko ta knjiga ponuja naslovniku dvojno vlogo: vlogo bralca in vlogo igralca. Resnici na ljubo se Kravos zaveda zahtevnosti dramskega žanra (pri katerem mora vsak “švigati od besed, od preizkušenj in dejanj posameznih oseb kot veverica z drevesa na drevo”), osišče problema pa upogiba do prepričanja, da se tudi odrasel bralec nikakor ne sme braniti sveta domišljije in oponašanja: prepustiti se mora zgolj otroški občutljivosti, tisti, ki jo je najbrž že zdavnaj zakopal vase in jo mora – zakaj ne? – tudi spričo Sedmih mičnih, jezičnih, junaških kot zaklad priklicati na plano.
Predstavitev knjige je bila v oddelku za mlade bralce NŠK v Narodnem domu v torek, 18. marca. Poleg avtorja sta se srečanja udeležila še Slavko Pregl, predsednik Knjižne zadruge, in Marjan Manček, ki je knjigo opremil.
IG
